Trst ni disneyland

Tržaški pesnik, pisatelj in likovni kritik Enzo Santese (1946) rad citira someščana Claudia Magrisa. Ta pravi, da imamo marsikdaj pred očmi reči, ki jih gledamo, a jih ne vidimo: “Pesnikova naloga pa je tudi, da prikliče pozornost k stvarem, ki smo jih gledali tisočkrat, a jih nismo zmogli užiti, ker smo odleteli na valu hitrosti, h kateri nas sili današnja družba.”

Spraševalka Jasna Čebron (levo), pesnik Enzo Santese in karikaturitska Lorella Fermo v knjigarni Libris Foto: Maja Pertič Gombač
Spraševalka Jasna Čebron (levo), pesnik Enzo Santese in karikaturitska Lorella Fermo v knjigarni Libris Foto: Maja Pertič Gombač

KOPER > Kako je nalogo pesnika sam udejanjil v desetih pesniških zbirkah, je med drugim minulo sredo spregovoril v koprski knjigarni Libris.

V Librisu so predstavili zadnjo antološko pesniško zbirko Pervenze difformi (2012), najbolj pa so se pomudili, tudi z branjem pesmi, ki jih je v slovenščini interpretirala Irena Urbič, njegovi edini dvojezični zbirki Cenni in silenzi. V Na/migi in molčanja jo je prevedla Jolka Milič, izčrpno spremno besedo pa napisala Ines Cergol. “O Jolki Milič moram nujno nekaj povedati, saj je zame izjemna ženska. Čeprav že v letih, nosi v sebi bojevitost, kakršne ne najdem pri svojih študentih, ki so stari 22, 23 let,” zatrjuje pesnik, ki v svoji poeziji ob metaforah posebno pozornost posveča retoričnim figuram, s katerimi doseže zanimiv ritem. In ta je ponekod tako učinkovit, da po besedah gostiteljice Jasna Čebron, lahko v pesmih iz zbirke mareAmarre (neprevedljiva besedna igra z morjem in ljubeznijo) zaslišimo pivkanje morja.

A poezijo Enza Santeseja močno zaznamuje, kajpada, tudi njegov Trst: “Kadar govorimo o lastnem mestu, žal velikokrat zaidemo v leporečje. Leporečje pa je smrt poezije. Zato se sistematično trudim, da tega ne bi počel. Kot vsako mesto ima Trst mnogo lepega, pod bleščicami pa je prah. Prah, ki se je nabiral leta, in da bi ga postrgali, je potrebno veliko dela.” Če nekdo, tako Santese, pogleda Trst površinsko, je lahko zgolj navdušen nad sobivanjem tolikšnega števila etničnih skupnosti: “Kako lepo! Trst je prava paradigma popolnega mesta, kjer se medsebojno poslušamo, se imamo radi, kjer protestant mirno kramlja z Judom, musliman s pravoslavcem ... Seveda, to se v nekaterih vidikih tudi dogaja, a v tem tiči problem. Da gre za 'nekatere vidike'. In kot vsako mesto, ki so ga v zgodovini stiskali skozi lijak, ima tudi Trst grozne stranske učinke. Dolgo so ga kvarile zamisli, ki niso poveličevale zbliževanja, posluha, objema, temveč trk in konfrontacijo. Prav zato je treba govoriti o vsem, sicer tvegamo, da opisujemo disneyland. Trst pa ni disneyland.”

Njegova poezija je zlasti v zadnjih delih dialoška in nagovarja k pozitivnemu, pravi Čebronova. Med besedami, ki jih pogosto srečujemo, pa je leggerezza, lahkost, lahkotnost.

Tudi v likovnih delih je poezija, je prepričan Santese. Pravi, da se dejavnosti likovnega kritika in pesnika medsebojno oplajata: “Če v likovnem delu ni poezije, se obrnem proč, me ne zanima. In enako je z glasbo - v njej mora biti poezija, da me pritegne.” Likovna umetnost je pesnika povezala s koprsko karikaturistko Lorello Fermo, ki je tudi tokrat navdušila s svojimi karikaturami tako gosta kakor gostiteljev, in pravzaprav zakrivila povabilo tržaškemu pesniku.

Ta v Trstu trenutno snuje prvi festival umetnosti in poezije, posvečen morju, ki naj bi jeseni v soseščino privabil likovnike in pesnike iz Italije in sosednjih držav. Še letos pa naj bi izšel tudi njegov roman, o katerem pa zaradi vraževernosti ni povedal nič več kot to, da je napisan.

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano