Trierjev najbolj oseben film

Jutri bo na filmskem platnu izolskega Art kina Odeon v svoji “apokaliptični lepoti” zaživela zadnja mojstrovina Larsa von Trierja Melanholija, ki so jo ameriški filmski kritiki pred kratkim razglasili za najboljši film leta. Melanholija bi najverjetneje lahko odnesla tudi prestižno zlato palmo za najboljši film v Cannesu, če ne bi jezični režiser postregel z nekaj antisemitskimi neslanostmi, zaradi česar je bil izgnan s festivala, hkrati pa deležen precejšnje promocije.

Lars von Trier (tretji z desne)  na filmskem setu Melanholije
Lars von Trier (tretji z desne) na filmskem setu Melanholije 

IZOLA> Danski provokator se je po presunljivo intenzivni filmski izkušnji v Antikristu tokrat podal v njemu dobro poznano okolje depresije in dolgoletne obsesivne fantazme o koncu sveta.

Lars von Trier, ki prisega na ženske tragične antijunakinje, je tokratno muzo, Kirsten Dunst, postavil v vlogo uspešne oglaševalke, ki naj bi svoje življenje okronala še s poroko, a kaj ko se je prav na “najsrečnejši dan v njenem življenju” poloti ohromljujoča melanholija. A njena “rešitev” je na obzorju - planet, ki nosi pomenljivo ime Melanholija, se namreč nevarno približuje Zemlji.

Filmska srenja si je enotna, da je to najbolj oseben in intimen film Larsa von Trierja, čemur ne oporeka niti režiser. “Mislim, da je v Justine veliko mene. Precej je zasnovana na moji osebnosti in mojih izkušnjah z napovedmi sodnega dne in depresijo. Psihoanalitik mi je nekoč povedal, da se melanholiki navadno bolj trezno odzovejo na katastrofalno situacijo kot običajni ljudje. Deloma zato, ker lahko rečejo: ‘Sem ti rekel!’ Deloma pa zato, ker nimajo kaj izgubiti. To je bil zametek Melanholije,” je o konceptu filma povedal režiser. Rezultat je zelo estetska in ubrana psihološka študija o pričakovanju apokalipse, v katerem ni nikakršne panike - v tem okolju se namreč depresivni ljudje počutijo najudobneje.

Von Trierjeva Melanholija pa je, pričakovano, osupljiva tudi v tokratni režiji. V uvodu von Trier postreže s spektakularnim apokaliptičnim inventarjem, pospremljenim s hipnotično glasbo Richarda Wagnerja in melanholično lepotico Kirsten Dunst. Ta s svojo osrednjo figuro ustvarja občutje s slik flamskega slikarja Pietra Bruegla.

Drugi del je poklon von Trierjevemu tovarišu v tako imenovanem filmskem gibanju, Dogmi 95, Thomasu Vinterbergu in njegovi filmski mojstrovini o družinskih disfunkcionalnostih Praznovanje.

Podobno kot v Praznovanju se v Melanholiji družinsko snidenje na poročnem slavju sprevrže v neobvladljiv polom. Tretji del pa je atipična psihološka študija o pričakovanju sodnega dne, ki ga podobno kot na začetku sklene veličastna in meditativna apokaliptična kulisa.

BILJANA PAVLOVIĆ


Najbolj brano