Tri dni jazza polna skleda

Predsinočnjim, ko se je začel tridnevni jazzovski festival v Cerknem, je cel kraj implodiral na plac pred cerkvijo. Prireditev v sedemnajstem letu starosti postaja trdno zasidrana in vraščena v svoje rojstno okolje, s šarmom, ultra modernim jazzom in visoko kakovostjo izvajalcev pa privablja ljubitelje improvizirane muzike z vseh koncev.

Kotalečo se kepo nenavadnih glasov zasedbe Vanilla Riot je v nekakšen predčasovni embrio z barvno kopreno svetlobe ovil Byrk Nygaard Foto: Bojantavčar
Kotalečo se kepo nenavadnih glasov zasedbe Vanilla Riot je v nekakšen predčasovni embrio z barvno kopreno svetlobe ovil Byrk Nygaard Foto: Bojantavčar

CERKNO> Tudi jazzisti so festival posvojili in se vsako leto vračajo, celo takrat, ko ne nastopajo, kar je za umetnike, ki imajo ponavadi dobro razvit narcističen gen, izjemen dosežek.

Uvodni koncert je bil točno tak, kot ga od festivalske sheme, ki stavi na ekskluzivnost in new look jazz, pričakujemo. Vanilla Riot je brezkompromisno demoliral osnovne elemente tradicije - iz zvočne skrinje je odstranil melodijo, ritem in harmonijo (tudi disharmonjo) in prazno luknjo napolnil s hrupom, slučajnostjo in prazvoki vesoljskega izvora. Kotalečo se kepo nenavadnih glasov je v nekakšen predčasovni embrio z barvno kopreno svetlobe ovil Byrk Nygaard. Totalno radikalen sound v bendu soustvarja tudi naš pihalec in elektroničar Boštjan Simon. Poz(icij)a je kreacijska - iz popolnega niča ponovno skipariti zvočno bitje, ki ga na Zemlji še ni bilo. Uspešno, nois je bil zanesljiv, klen, živ in poln. V šarasto gnezdo, ki so ga spleteli Vanillia Riot, je lepo sedel Royal Improvisers Orchestra v nadaljevanju. Največja skupina letošnjega festivala šteje štirinajst glasnih duš, ki pa svojemu nastopu pridevajo še en element - humor. Tokrat so na oder prišli kot cestni delavci, odeti v oranžne telovnike in z orodji (instrumenti) zgradili nekaj izvirnih, neponovljivih zvočnih magistral. Modus je že klasika - glasba nastaja po sinusni krivulji od piana do fortissimo possibila in nazaj. Izviren je dirigentski kung fu Butcha Morrisa, ki je umetnost diktature predsedujočega orkestru nadgradil v borilno veščino, kjer s celim telesom moderira glasbenike in jih vodi po predvidljivo-nepredvidljivih poteh. Morris se na koncu vrže po tleh, zvok pa odpihne neznano kam, nekam v naročje kozmične tišine in večnega miru.

Večer je sklenil, skorajda kot eno malo olajšanje po brutalnih predhodnikih, virtuozni Uwe Kropinski. Solo nastop z dvema kitarama, ki sta istočasno tudi tolkali, je bil eklatantno nasprotje vsem ostalim. Izzvenel je v spravljivem in akademskem duhu, kitarist pa je iz klasične zakladnice vlekel elemente bluesa, folka, flamenca in podobnih lepih umetnosti, ki pa jih je vešče preoblikoval po svoji podobi.

JOŽE ŠTUCIN


Najbolj brano