Tretja umetnost (še ne) obstaja

S koncem leta se je v Moderni galeriji sklenila retrospektivna razstava Marka Pogačnika, ki živi in ustvarja v Šempasu. Razstava je bila dobro obiskana, podaljšali so jo za dva meseca, ob koncu je izšel tudi obsežen katalog, ki je po umetnikovem mnenju, umetniško delo “per se”.

Katalog z naslovom Umetnost življenja - življenje umetnosti je oblikovala skupina Irwin  Foto: Klavdija Figelj
Katalog z naslovom Umetnost življenja - življenje umetnosti je oblikovala skupina Irwin  Foto: Klavdija Figelj

LJUBLJANA>Zelo sem srečen, da sem imel možnost delo, ki je nastajalo pet desetletij in je precej raznoliko, pokazati kot celoto. Hkrati sem si želel, da ne bi šlo le za retrospektivno razstavo, pač pa za živo delo. Mislim, da mi je to uspelo z instalacijo v osrednjem prostoru, kjer se je dalo doživeti večdimenzionalni prostor, s katerim se ukvarjam. To je bil živ model, v katerega človek lahko vstopi,” nam je ob zaključku retrospektivne razstave povedal Marko Pogačnik, umetnik in član avantgardne skupine OHO, ki se je formirala v šestdesetih letih.

Manifest za tretjo umetnost

Ob koncu razstave je izšel obsežen in s slikovnim gradivom bogat katalog, ki na skoraj 300 straneh obravnava celoten opus. “Vesel sem tudi kataloga, ki ga je oblikovala skupina Irwin in pomeni umetniško delo samo po sebi,” pravi Pogačnik. Sestavljen je iz treh delov. Po uvodnem pisanju Zdenke Badovinac, direktorice Moderne galerije, Iztoka Geistra (Življenje kot umetnost), nekdanjega Markovega sodelavca, in kustosa Igorja Španjola (Dokaz, da zemlja ni okrogla), sledi Manifest za tretjo umetnost, ki ga je napisal Pogačnik sam. V njem zelo na kratko, po točkah, zapiše izhodišča za tretjo umetnost. “Tretja umetnost še ne obstaja in hkrati obstaja, odkar obstaja umetnost.” Tretja umetnost, nadalje piše, se zanima za usodo življenja na Zemlji in v vesolju. V manifestu opredeli še izhodišča za: svobodo, samospoznanje, odgovornost do bivajočega, padec hierarhij moči, močno ljubezen, večrazsežnostni prostor in čas, kaj umetnost zmore, drugačna orodja. Pogačnik je tudi avtor poglavja Nazaj k umetnosti - naprej umetnost, kjer sistematično in v kronološkem redu obravnava sedem faz umetniškega opusa, ki se pne od kranjske skupine, gibanja OHO, skupine OHO, družine v Šempasu do omrežja spomenikov v Vipavski dolini, litopunkture pokrajin in mest do geopunkturnih krogov.

Črta teče skozi vse

Drugi del je namenjen esejem. Tomaž Brejc obravnava risbo, piše o Pogačnikovih črtah, preko katerih vstopa v njegovo delo in v njegovo življenje. “Črta teče kot vidno nevidna nit skozi vse, kar počne, tuhta in stori.Miško Šuvaković je avtor besedila Nevidne in vidne konstrukcije subjekta: Marko Pogačnik (Od OHO-ja do Šempasa), kjer ga obravnavakot neoavantgardnega in konceptualnega umetnika, čigar dinamično raziskovalno delo zaznamuje globoke spremembe znotraj individualne in kolektivne evropske subjektivacije ob koncu modernizma. Joachim Penzel piše o Pogačnikovih risbah skozi kineziograme in kozmograme kot jeziku vesolja. Zdenka Badovinac je prispevala esej o kolektivni produkciji kot estetski gesti v nekaterih jugoslovanskih konceptualnih in postkonceptualnih umetniških skupinah.

V tretjem delu so intervjuji s člani skupine OHO, ki jih je opravila kustosinja Beti Žerovc, ter pogovor z Markom Pogačnikom in Petrom Weiblom z naslovom “Šestdeseta, sladko in kislo”, izpod peresa Christiana Höllerja.

Glede odziva občinstva na razstavo Pogačnik meni, da ga je največ doživel ob tem, ko je vodil po razstavi. Ugotavlja, da je prišlo veliko ljudi, ki običajno ne hodijo na njegova predavanja, kar po njegovo kaže na to, da je umetnost avtonomen prostor, ki bi ga morali še bolj naseljevati. Načrti po retrospektivi? “Z ženo Mariko sva povabljena v Umetnostno galerijo Maribor, da v viteški dvorani narediva instalacijo. In ker so v viteški dvorani prizori iz bitk, bova naredila kozmograme miru.”

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano