Tomaž Šalamun: Ne pišem knjig, dogajajo se mi pesmi

Da ima v življenju srečo, saj je bila usoda njegovi poeziji naklonjena, je še prepričan Tomaž Šalamun, eden naših mednarodno najodmevnejših pesnikov. Za njim je uspešno leto, kronano z več prevodi v tuje jezike, Njegoševo nagrado in ne nazadnje novo zbirko Molusk. Prejšnji teden so jo skupaj še s štirimi novostmi Cankarjeve založbe predstavili v Ljubljani.

Tomaž Šalamun Foto: Maja Pertič Gombač
Tomaž Šalamun Foto: Maja Pertič Gombač

LJUBLJANA > Tomaž Šalamun za svoje pisanje pravi, da se je v zadnjih osmih, devetih letih počutil, kot bi bil svojevrsten “atanor”: “Čuden plavž, organizem, v katerem se v določenem trenutku razpre vzporedni svet in zapisuje vanj. Takrat zapišem stavek, ne da bi ga razumel, ki se morda nadaljuje, morda ne, morda se nadaljuje naslednji dan … Potem to čudno zadevo sestavljam v nekakšen nov organizem, kar moram dolgo, dolgo preverjati, spreminjati pa pravzaprav ne morem ničesar. Vsakič ko mislim, da lahko najdem bolj utemeljeno in jasnejšo besedo, kot jo je samosvoj jezik, naredim napako.”

“Redkokdaj izvzemam pesmi, ki so bile napisane v določenem času, da bi sestavil novo knjigo ali da bi mešal obdobja, v katerih so nastajale pesmi. Odprt sem za ta čas, ki se vtiskuje name.”

Pravi, da noče vedeti, kaj se mu dogaja. O tem ne želi razpravljati: “Samo pridelujem material, ki ga nato oblikujem v nekakšno opeko-knjigo, pri čemer upam, da je to nekakšen prostor energije in žarenja, ki ima smisel kljub temu, da tega smisla pravzaprav ni. Ti stavki, ki jih napišem, so tako trapasti, tako žaljivi, tako strašni, da me na trenutke popolnoma presunejo, tudi zbujajo odpor. A imam seveda upanje, ker kar prihaja, prihaja z neke vrste avtoriteto, ki upa, da bo trdno in da bo mogoče nekoč razumljeno oziroma, da bo dajalo neko svetotvornost, tudi energijo za nadaljnjo poezijo.”

Za pesmi v zbirki Molusk, ki so nastale že leta 2005, pravi, da jih v glavnem povezuje čas nastanka: “Od nekdaj sem se držal kronologije. Ne pišem knjig, dogajajo se mi pesmi, zato ne vem, kakšna knjiga bo iz njih nastala. Redkokdaj izvzemam pesmi, ki so bile napisane v določenem času, da bi sestavil novo knjigo ali da bi mešal obdobja, v katerih so nastajale pesmi. Odprt sem za ta čas, ki se vtiskuje name.” Iz tega vtiskovanja pa vrejo pesmi, ki jih je v teh letih napisal več kakor 4000: “Njihovi naslovi priplavajo na površje nekako kot zamaški. Denimo, Njanja me od nekod obišče kot riba. Zakaj ta neumnost? Pojma nimam, ampak tako kot priplava, vidim, da ima potencial za nadaljevanje. Ko se je pojavil Molusk, sem po eni strani v njem začutil v blazno ranljivost.”

Menda je 80 odstotkov pesmi že izšlo v literarnih revijah v Ameriki, kjer ima Šalamun veliko sledilcev: “Nekatere reči v knjigi so tudi zelo neokusne, denimo v Pesmi o knjigah in morju, kamor vstavljam del ameriške recepcije, kdo sem. Ta je seveda popolnoma pretirana, a v eni fazi med letoma 2003 in 2007 je bilo res videti, kot da sem zastrupil mlade ameriške pesnike, ki so me posnemali. In točno vem, kdaj se je to rešilo; ko je Matthew Zapruder leta 2009 napisal sijajno knjigo (v slovenščino jo je prepesnila Ana Pepelnik), s katero je spet vzel krmilo v roke in naredil nekaj bolj zdravega, odprtega in narativnega v primerjavi z mojimi pesmimi. Ta knjiga je postala pomemben mejnik v mladi ameriški poeziji.”

Letos je kar devet njegovih knjig dobilo prevod v tuje jezike, zanimanje zanj pa si Šalamun pojasnjuje takole: “Imam veliko srečo, da strastno berem mlado poezijo, slovensko, ameriško in drugo. Imam tudi srečo, da je moj ameriški študent, ki se je izkazal tudi za velikega ameriškega pesnika, tudi moj soprevajalec. Ti prevodi so množično objavljeni v ameriških revijah, kar generira tudi ostale prevode. Če si živ v New Yorku, zlasti če si povezan z mlado generacijo, postanejo nate pozorni tudi v Indiji in se vprašajo, kdo je sedaj ta Slovenec Šalamun, ko pa smo po Tagoreju lansirali v svet veliko pomembnih pisateljev, ne pa tudi pesnikov. Sedaj me je odkrila Azija, tri knjige imam na Kitajskem.”

Velik del knjige obsega študija Simone Škrabec. “Rodila se je dve leti po iziduo prelomnega Pokra, v devetdesetih ob 30-letnici zbirke pa je odkrila besedilo, kjer so pesniku očitali enako kakor ob izidu Pokra: kršenje ustaljenega pojmovanja, kaj naj bi lirika, kaj naj bi bila pesem. Škrabčeva ugotovi, da je neposredno izrekanje, lomljenje varnega pesniškega modela edino in najbolj produktivno možno v sedanjosti, slovenski in srednjeevropski,” je na nedavni predstavitvi poudaril urednik Zdravko Duša.

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano