To ni konec zgodbe, je šele začetek

Slovenska akademija znanosti in umetnosti je včeraj predstavila obsežno monografijo Videnja Zorana Mušiča. V njej so zbrani zapisi 22 uglednih tujih in slovenskih poznavalcev in likovnih ekspertov, ki so nastali leta 2009, za simpozij Nismo poslednji ob stoletnici slikarjevega rojstva.

 Gojko Zupan, Niko Grafenauer, Alenka Puhar in Peter Skalar, grafični oblikovalec knjige, ter predsednik države Borut Pahor Foto: Klavdija Figelj
Gojko Zupan, Niko Grafenauer, Alenka Puhar in Peter Skalar, grafični oblikovalec knjige, ter predsednik države Borut Pahor Foto: Klavdija Figelj

LJUBLJANA> Izid obsežne in bogate monografije je s svojo prisotnostjo pospremil tudi predsednik republike Borut Pahor, ki je dejal, da je pripravljen popraviti dolg slovenske politike do velikega umetnika.

Predsednik države Borut Pahor se je namreč v zadnjih letih osebno zbližal z Mušičevo vdovo, Ido Cadorin. “Prepričujem jo, da se stvari pri nas spreminjajo,” je dejal Pahor ter se pričujočemu zboru akademikov ponudil, da bo pomagal, če bo treba.

“Videnja Zorana Mušiča se nanašajo tako na umetnikova notranja doživljajska stanja in imaginacijo, ki ju prenaša v svoja slikarska sporočila, kot na videnje, ki se udejanja v naši komunikaciji z njim.” (Niko Grafenauer)

Pretekli odnos slovenske domovine do Zorana Mušiča (1909-2005) je na včerajšnji novinarski konferenci (ter v zborniku) osvežila Alenka Puhar, ki je bila poleg Gojka Zupana in Nika Grafenauerja gonilna sila projekta. “Vse življenje je bil emigrant,” je umetnikovo biografijo začela Puharjeva. Kot otrok je odšel iz rodne Bukovice in iz Brd na Štajersko, kjer so učiteljevali starši, kasneje na Koroško. “Drugo svetovno vojno je vandral tu in tam po slovenskih in primorskih krajih ter nazadnje pristal v Dachauu,” pripoveduje Puharjeva, o podrobnostih Mušičeve aretacije v Benetkah jeseni 1944 pa piše Ivo Jevnikar. Puharjeva nadaljuje, da se je v Ljubljano vrnil kot napol živ in zelo zdelan dachavec.

Kot tak se je znašel pod čudnimi sumi, slikarji so ga črtali iz svojega članstva, predali so ga sodišču narodne časti. A Mušič je pobegnil. “V nasprotju z narodno dramaturgijo, po kateri bi moral biti pogubljen, ker je zapustil mati domovino, se je začel razcvetati in postal spoštovan in občudovanja vreden umetnik in človek,” je njegov preobrat opisala Puharjeva.

Slovenci smo ga začeli odkrivati kasneje, izrekli smo mu priznanja, a ob njegovem imenu je do zadnjega ostalo nekakšno nelagodje. O vsem tem, o odnosu domovine do Mušiča in o umetnikovem čutenju do domovine ter o tem, kako se je ta spor razvijal in razraščal, piše Puharjeva v poglavju V sivi senci domovine. “Pišem o tistem, kar se skuša zamolčati, a obstaja in je potrebno povedati.”

Puharjeva je še dodala, da jim Mušičev arhiv ni bil dostopen, na Slovenskem pa je gradiva bolj malo. “Smo pa povedali veliko več, kot so do sedaj povedale druge, sorodne knjige.”

Gojko Zupan, velik poznavalec opusa in življenja Zorana Mušiča, je postregel s podatkom, da je Mušič za časa življenja imel 178 samostojnih razstav ter da smo mi zamujali. Toda ne vsi, izpostavil je tri imena, ki so si vendarle prizadevala za njegovo uveljavitev: Bredo Ilich Klančnik, Nelido Nemec, ki je v Brda pripeljala zbirko grafik (to je edina stalna zbirka Mušiča na svetu) ter Zorana Kržišnika.

Spomnil se je tudi antološke razstave leta 2003 v Gorici, ki se je je udeležil tudi mojster sam, slovenska politika pa za obisk ni našla dovolj moči.

A stroka je šla naprej, ob stoletnici njegovega rojstva smo v Sloveniji postavili 11 razstav, sedaj pa še izdali pričujočo monografijo, ki jo je Zupan označi kot izjemno delo, v katerem so zbrani prispevki največjih tujih in domačih Mušičevih poznavalcev. Naj omenimo Jeana Claira kot poznavalca slikarjevega pariškega obdobja, Marileno Pasquali kot izjemno poznavalko Mušičevega beneškega opusa ter Igorja Zidića, ki se je ukvarjal z umetnikovim zagrebškim opusom.

Od slovenskih avtorjev so svoj zapis prispevali Tomaž Brejc, Nadja Zgonik, Irene Mislej, Milček Komelj, Andrej Medved, Marijan Tršar ter Jožef Muhovič, spominjajo pa se ga tudi umetniški kolegi Andrej Jemec, Jože Ciuha, Boris Podrecca, Boris Pahor in drugi. “A to ni konec zgodbe, pač pa šele začetek. Izbrana zbirka Mušičevih del namreč čaka na odkup. Edino v Sloveniji ga lahko predstavimo tako celostno, kot si naš rojak zasluži,” je sklenil Zupan.

In če bo Borut Pahor držal obljubo, si lahko še kaj obetamo.

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano