Tišina in beda mnogih generacij

Sylvain George je že od 18. leta vedel, da bo svoje življenje zapisal filmu, a trajalo je dolgih dvajset let, da je svojo željo tudi uresničil. V soboto in nedeljo bo v Art kinu Odeon v sklopu sekcije Signali predstavil dva svoja dokumentarca: K Madridu - skeleča svetloba (Prizori iz razrednega boja in revolucije), ki govori o madridskem gibanju 15M, ter Okruški (moja usta, moj upor, moje ime), v katerem imajo glavno besedo migranti v francoskem Calaisu.

IZOLA > Epicenter angažiranih dokumentarnih eksperimentov Sylvaina Georgea je prav Calais, neprijazno pribežališče premnogih migrantov iz Afrike in Bližnjega vzhoda, ki čakajo na ugodno priložnost, da se kot slepi potniki vkrcajo na katero od ladij, ki bi jih popeljala v “obljubljeno deželo” Veliko Britanijo.

George je v Calaisu preživel tri dolga leta (2007-2010), se družil z migranti, postopoma pridobil njihovo zaupanje in iz posnetega materiala ustvaril dva dokumentarca - Naj počivajo v uporu (Figure vojne I.), iz fragmentov tega filma pa je naredil Okruške (moja usta, moj upor, moje ime). Tudi v njegovem režijskem prvencu L`Impossible - Pages Arrachées je nekaj delov posvečenih Calaisu in njegovim iskalcem boljšega življenja. Vsa Georgeova dela, ki so nastala v Calaisu, imajo skupni imenovalec: v njih ni prostora za patos, sočutje in usmiljenje. Njegov pristop je jasen: v beleženju vsakdanje bede migrantov je dosledno političen. Edina olepšava je izjemna poetična noirovska estetika, ki pa po prepričanju režiserja služi predstavitvi izrednih razmer, v katerih vegetirajo migranti, in abotnih posledic evropske migrantske politike.

Zakaj pa je George svoj fokus iz Calaisa premaknil v Madrid? “Spraševal sem se, če bomo v Madridu prisostvovali rojstvu prve revolucije v 21. stoletju na Zahodu,” je povedal režiser v enem od intervjujev. Okruške in Naj počivajo v uporu je snemal tri leta, v Madridu pa je snemanje steklo zelo hitro (2011-2012). Dokumentarec K Madridu - skeleča svetloba (Prizori iz razrednega boja in revolucije) je zasnoval kot filmski obzornik, v maniri Roberta Kramerja. “Špansko protestniško gibanje 15. maj je eno najpomembnejših tovrstnih gibanj z začetka 21. stoletja. Gre za globok val, ki ga hranita tišina in beda številnih generacij. Globok val, ki se razliva prek političnih in zgodovinskih meja in ki operira z idejami ter koncepti, za katere se je že zdelo, da so pozabljeni: demos, logos, revolucija ... Na madridskem trgu Puerta del Sol se 15. maja 2011 preteklost in prihodnost srečata v sedanjosti, da bi se vsi skupaj iznašli na novo. Kot sončnice k soncu se države Evrope in sveta obrnejo k Madridu,” je zapisal režiser. Skratka nujno filmsko čtivo za čas, ko se zdi, da vseevropski protesti počasi izgubljajo svoj naboj, ljudstvo pa se vse bolj predaja apatiji.

BILJANA PAVLOVIĆ

---