Tindersticks tretjič očarali slovensko občinstvo

Britanski melanholiki Tindersticks so se prvič predstavili slovenskemu občestvu leta 2003 v Cankarjevem domu, sedem let kasneje pa še v Kinu Šiška. Predsinočnjim so ponovno nastopili v tamkajšnji katedrali, kjer so predstavili zadnji album The Something Rain, ki žanje številne hvale.

Stuart A. Staples, prvi glas Tindersticksov Foto: Biljana Pavlović
Stuart A. Staples, prvi glas Tindersticksov Foto: Biljana Pavlović

LJUBLJANA> Zgodovina zasedbe Tindersticks se začne na začetku 90. let, v času vzpona brit popa, ki so se mu Tindersticks venomer vztrajno upirali in počasi postali ena najbolj eminentnih zvezd britanskega glasbenega podzemlja.

Glasbena srenja je njihov zvok opredelila kot komorni pop, njihovo zvočno udejstvovanje pa zlahka uvrstimo ob bok “velikim otožnežem”, kot so Nick Cave in njegova “slaba semena”, Leonard Cohen in še marsikdo. Toda Tindersticks so svoj zvok svojstveno zavili v nekakšen glasbeno cinefilski noir, ki ga spremlja zelo samosvoj bariton vokal Stuarta A. Staplesa.

Po šestih albumih leta 2004 Tinderstickse zapusti njihov prvi glas Staples, ki se poda na samostojno glasbeno pot. Nostalgija kaj kmalu udari nazaj in že po dveh letih premora Tindersticksi začnejo kovati nove stihe. V tem času pa se od skupine oddalji še drugi zelo prepoznavni član Dickon Hinchliffe z nepogrešljivo spremljevalko violino, ki pa je na albumih poskrbel tudi za pretanjene orkestralne aranžmaje. Hinchliffe je bil tudi prvi, ki se je “spečal” s francosko cineastko Claire Denis in tako odprl novo ustvarjalno poglavje Tindersticksov, filmsko glasbo. Tindersticks so pustili neizbrisen pečat v filmih Denisove Nennet in Boni, Težave vsak dan, 35 šilc ruma in Belka.

Po premoru fantje izdajo še tri albume Hungry Saw (2008), Falling a Mountain (2010) ter zadnjega The Something Rain, kjer niso več v ospredju toliko kitare in zelo prepoznavni Hinchliffeovi orkestralni aranžmaji, temveč vintidž klaviature Davida Boulterja. V enem od intervjujev je Boulter dejal, da šele na zadnjem albumu ne pogreša več Hinchliffove glasbene prezence in da so sedaj na poti nečesa novega.

Prijetno napolnjeno katedralo Kina Šiške je ogrel one man band Thomas Belhom, ki je sodeloval tudi pri Tindersticksovem ustvarjanju filmske glasbe in pri Staplesovi solo karieri. Zvezde večera so začele nostalgično z Blood z njihovega istoimenskega prvenca iz leta 1993, nadaljevali z Dick`s love song z albuma Curtain in se nato podali v detajlno predstavitev zadnjega albuma.

Začeli so s prvo skladbo na albumu, devetminutno pripovedno glasbeno epopejico o spodletelem iskanju seksa Chocolate, nato so nadaljevali s skrivnostno Show Me Everything, nato z vzneseno This Fire of Autumm, otožno zasanjano A Night so still, itd. Bis je bil seveda neizbežen, v katerem so odigrali še definitivno najboljšo skladbo zadnjega albuma Medicine, zaključili pa so tudi z zadnjo skladbo iz The Something RainGoodbye Joe.

Redkodkdaj se na koncertih zgodi, da po bučnem aplavzu in v pričakovanju nove skladbe občinstvo obmolkne, dvorana pa se ovije skorajda v popolno tišino. Tako je bilo na torkovem koncertu Tindersticksov, ki so občinstvo ponesli v nekakšno blaženo zamaknjeno stanje.

BILJANA PAVLOVIĆ


Najbolj brano