Tih spomin in glasen opomin

Godalni del logaškega simfoničnega orkestra Cantabile, pevci zborov iz Logatca, Podnanosa in Rovt in gledališčniki KUD Cerkno, so se v nedeljo v polni cerkvi sv. Ane poklonili v prvi svetovni vojni ugaslim življenjem. In memoriam 1914- 014 je prepletel glasbo in besedo v spomin in opomin.

CERKNO > Na godovno nedeljo svetnice Ane je junija leta 1914 Avstro Ogrska napovedala vojno Srbiji in začelo se je gorje, ki je vzelo na milijone življenj in spremenilo svet. Baročna cerkev sv. Ane, ki pomni ta dan, je v nedeljo gostila spominski koncert In memoriam 1914- 2014, umetniško veličasten poklon žrtvam morije.

Cerkno, tiha vas v zaklonjeni dolini in prva vojna

“Anton Medved, 1917, Tirolska, Franc Močnik, 1915 Galicija, Jernej Močnik, 1915, Rusija ...” so nad množico zaplavala imena cerkljanskih mož, ki jih je vzela vojna. Občina Cerkno je pred njenim začetkom štela 8750, po njej pa 7003 prebivalcev.

Komorna simfonija v C - molu Dimitrija Šostakoviča je bila prva, ki jo je godalni del logaškega simfoničnega orkestra Cantabile, pod vodstvom dirigenta Marjana Grdadolnika, posvetil njihovemu spominu. Skladbo je Šostakovič, ki je kot otrok doživljal prvo in kot skladatelj drugo svetovno vojno, napisal po obeh, a odraža temen spomin nanju in na težke osebne skladateljeve preizkušnje.

”Begunce vidim, starce in otroke. Zaman so se že krhale verige, ki so nosile jih neproste roke...” so s pesmijo Alojza GradnikaCerkno, tiha vas v zaklonjeni dolini, nadaljevali domači gledališčniki. Cerkno, v katerem je kot sodnik med prvo vojno služboval Gradnik, se je, čeprav v zaledju soške fronte, kruto spreminjalo. Zato je v njegovi zbirki Padajoče zvezde (1916) vojna, ob ljubezni in smrti, pogost motiv.

V Anini cerkvi, ki je bila med vojno, tako kot številni, tudi namensko postavljeni objekti po Cerkljanski, bolnišnica, so violine, čela in kontrabasi umirjeno preigravali melanholični Adagio v G moluThomasa Albinonija oziroma Rema Giazotta, ki je skladbo dejansko napisal po rokopisu baročnega mojstra.

Od umiranja do sončnega vzhoda

“Nekega dne smo čepeli v jarkih lačni in prezebli. Iz kotlov je dišalo po mineštri, ko je v nas udarila italijanska bomba in splašila konje. Ti so prevrnili kotel in naše kosilo je steklo po tleh ...” so oživeli spomini tako, kot so jih s pomočjo pričevalcev zapisali cerkljanski osnovnošolci.

“Glejte, kako umira pravični in nikomur se ne zgane srce. Pravični možje so usmrčeni in nihče ne premišljuje,” je iz stoterice grl treh združenih zborov iz Logatca, Podnanosa in Rovt, kakopak v latinščini, ubrano štiriglasno izzvenel eden najbolj znanih motetov Jakoba Gallusa. V opus musicum je svojih 374 motetov naš poznorenesančni mojster strnil skoraj dvesto let pred vojno morijo.

Cantabile je koncert zaključil s štiristavčno, kontrastov polno Mašo sončnega vzhoda sodobnega norveškega skladatelja Oleja Gjeila. Topel violinski solo in zaključek v Es duru, priljubljeni tonaliteti zmage in upanja, sta po temnih harmonijah koncert zaključila optimistično.

Tako se je zdelo najbolj prav, čeprav se je vojna nadaljevala z novo svetovno morijo in ... Spominski koncert je bil zato tih spomin in glasen opomin. Perfektno organiziran v izjemno akustični cerkvi. Za to se je, ob nastopajočih, izkazala vrsta cerkljanskih društev in več deset posameznikov s koordinatorko in direktorjem producentske hiše ABC Merkur Idrija Anico Turk in Damijanom Bogatajem.

SAŠA DRAGOŠ

---