Telo, shirano do pokrajine

V piranski galeriji Hermana Pečariča gostuje razstava slik Jurija Pfeiferja. Gre za izbor del iz večje postavitve, ki je bila konec leta 2011 predstavljena pod okriljem idrijskega mestnega muzeja v razstavišču Nikolaja Pirnata na gradu Gewerkenegg.

PIRAN> Razstava nam razkriva vsaj dvoje precej različnih slikarskih poetik, ob katerih se najbrž marsikateri obiskovalec vpraša, ali gre res za dela zgolj enega avtorja.

Jurij Pfeifer (1955), ki je po obiskovanju idrijske gimnazije slikarstvo študiral in leta 1987 doštudiral na ljubljanski likovni akademiji pri profesorju Gustavu Gnamušu, živi in ustvarja v Idriji. A bolj kot slikarstvu se je do nedavna posvečal grafičnemu in industrijskemu oblikovanju, ilustraciji, scenografiji in kostumografiji. Slikarstvu se je povsem predal zadnja leta, v katerih je nastal tako po vsebini kakor po tehniki raznolik in barvno izrazit opus.

Že postavitev, ki na eni strani podolgovatega galerijskega prostora razporeja akrile s človeško figuro v ospredju, na nasprotni steni pa impresionistične krajine, poudarja dvojnost Pfeiferjevih slikarskih zgodb, ki so, zanimivo, če pogledamo letnice, nastajale v istem obdobju. Groteskno shirana telesa, ki resda po potezi spominjajo, kakor v spremnem besedilu k razstavi piše Monika Ivančič Fajfar, na dela Egona Schieleja, govore zgodbo o sodobnem razkoraku med lepoto, ki jo diktira modna industrija (nekaj slik je tudi poimenoval “ fashion”), ter stiski, ki ga ti ideali ustvarjajo. “A če je Schiele upodabljal ideal dekliške lepote, so Pfeiferjeve upodobljenke zrele ženske, ki odražajo lepotna merila sodobnega sveta mode in televizije - figure posnemajo pretirano krhkost anoreksičnih postav manekenk. Avtor na ta način združi dekadentni duh obeh obdobij, ki sta sicer razmaknjeni dobrih sto let. Podobno, kot v dobi 'fin de siècla' konec 19. stoletja, je pojem dekadenca uporaben na prehodu iz 20. v 21. stoletje. To je čas, ki je prežet z občutki razpada, razkroja in razsula pa tudi hrepenenja in nenadzorovanega poželenja,” piše Fajfarjeva. Časa, ki je prežet tako z močnimi dražljaji, katere morebiti simbolizirajo tudi močne barve, v piranski postavitvi zlasti vijolična in živo rdeča, kakor s slepoto za vse, kar se skriva za vpijočo zunanjostjo. Zato so oči “manekenk” bodisi skrite za očali, bodisi zaprte, kakor na delu Fashion 2.

A telesa, ki so povečini postavljena v “ne-prostor”, nenadoma dobijo okolje, v Piranu sicer zgolj na eni sliki - Dve beli palmi. Koščeno telo se znajdev pokrajini in se v sledečih slikah dokončno razblini. Brez tega dela, bi bili sicer priča domala dvema razstavama, a “palmi” povežeta postavitev v (zasilno) celoto. Ta se, v kolikor smo z ogledom začeli pri likovno bolj vpijoči telesnosti, sklene v impresijah, zaznamovanih z atmosfersko svetlobo, ki jo nakazujejo tudi naslovi (Hladna zarja, Poletje-jutro, Noro sonce): “Krajine nadaljujejo tradicijo, ki so si jo po Turnerju prisvojili impresionisti. Realna pojavnost pokrajine se kaže le še v skromnih obrisih, prevladajo pa močne barve. Tako tudi krajina postane zapis čustvenega in čutnega doživetja.”

Tokratna razstava je tudi začetek sodelovanja med Obalnimi galerijami in razstaviščem Nikolaja Pirnata. Kot nam je povedala Nives Marvin, kustosinja obalnih galerij, ki je kurirala tokratno Pfeiferjevo razstavo, bodo v Idriji letos predstavili koprskega slikarja Rajmunda Kocbeka, ki trenutno razstavlja v beneški galeriji A + A.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---