Televizijski opij

To ni film o barvnem televizorju, ki ga je marljivi delavec velenjskega Gorenja prejel za 30 let zvestega dela. Je zgodba o ljudeh, ki “živijo od sanj”, te pa neki drugi ljudje ustvarjajo za televizijo. S približno temi besedami se začne prvi režijski celovečerec Klemna Dvornika, ki prav zato nosi tudi pomenljivi naslov Kruha in iger.

Scenarista Jaša in Matjaž Sketelj sta zgodbo postavila v leto 1987, v čas zatona socializma, ko se na obzorju začnejo pojavljati prvi obrisi prihajajočega kapitalizma. Glavni junaki “blišča” bratstva in enotnosti prihajajo iz enega najbolj “proletarskih” slovenskih mest, Titovega Velenja. Zaplete pa se, ko mati (Saša Pavček) in hčerka (Tjaša Horvat) prijavita družino na Vrtečo srečo, kviz vseh kvizov nekdanje socialistične republike Slovenije.

Tu se začne družinski konflikt, kjer je mati naivni in dobrohotni lik, njen mož (Peter Musevski) je otopeli in poslušni proletarec, njuna hčerka je zgolj navihana smrklja, sin (Jurij Drevenšek) pa je cinični protipol, ki opominja na veliko manj bleščečo stran “zlatih” socialističnih časov. Prav kviz Vrteča sreča je po njegovem mnenju ultimativni “opij za rajo”, ki ima predvsem nalogo ljudstvo odvrniti od realnih problemov. Toda starši mu obljubijo lado in sin seveda privoli: “avto je le avto, pa čeprav je lada.” Po številnih peripetijah na poti v Ljubljano družina končno prispe v televizijski studio in “drama” se šele začne. Tam jih dočaka donjuanovski voditelj Jos Bauer (odlični Jonas Žnidaršič), ki mu na generalki popustijo živci, stvari mu uidejo izpod nadzora in občinstvo podivja. Katarza je bila neizbežna ...

Klemnu Dvorniku je v celovečernem prvencu odlično uspelo stopnjevati dogajanje kljub temu, da je v zgodbo vpeljal gardo stranskih likov, ki vsak s svojo življenjsko zgodbo predstavljajo grenko-sladki košček v mozaiku tedanjega duha časa. Poleg tega Dvornik vseskozi ohranja zelo lahkoten tempo zgodbe, čeprav je Jurij Drevenšek v vlogi uporniškega in brihtnega sina neusmiljeni glasnik temne plati socialističnih časov. Odlično delo pa sta opravili tudi scenografka Urška Košak in kostumografinja Katja Hrobat, ki sta poustvarili pristno vzdušje tedanjega časa. Skratka v Kruha in iger nimamo opravka z jugonostalgijo na prvo žogo, ampak z zelo humorno in istočasno kritično refleksijo socialističnih časov, ki so v slovenskem filmu prevečkrat podvrženi silnemu idealiziranju.

BILJANA PAVLOVIĆ

---