Tarantino in belska krivda
Quentin Tarantino je s svojim zadnjim celovečercem Django brez okovov, izvrstnim poklonom špageti vesternu, malce vznemiril ZDA. Zakaj? Tokrat se je posvetil rasizmu v času ameriškega sužnjelastništva pred državljansko vojno, mediji pa so se spotaknili ob (ne)korektno rabo žaljivke “nigger” (zamorec), ki jo v filmu slišimo najmanj stokrat.
Peklenski par lovcev na glave King Schultz (Christoph Waltz) in Django Freeman (Jamie Foxx) v Djangu brez okovov
SLOVENIJA, SVET >> Django brez okovov je najbolj vznemiril režiserja Spikea Leeja, ki bojkotira ogled filma. Na twitterju je med drugim zapisal: “Ameriško sužnjelastništvo ni bil špageti vestern Sergia Leoneja. Bilo je holokavst. Moji predniki so bili sužnji, ukradeni iz Afrike. Zato jih bom spoštoval.”
Tarantino se je v Djangu brez okovov obkrožil z nekaj starimi in nekaj novimi igralskimi prijatelji. Obnovil je sodelovanje s Samuelom L. Jacksonom (Šund, Jackie Brown) in Christophom Waltzem (Neslavne barabe). Prvič pa je sodeloval z Jamiejem Foxxom, ki mu je zaupal glavno vlogo ter z Leonardom di Capriom, ki odigra sužnjelastnika Calvina Candieja.
Če bi si Lee, ki je bil v preteklosti že kritičen do Jackie BrownQuentina Tarantina, ogledal Djanga bi bil drugačnega mnenja. Tarantino je namreč vse topove uperil v brutalnost sužnjelastnikov, ker pa je tudi oboževalec eksploatacijskega filmskega žanra, se je v Djangu poklonil tudi podžanru tako imenovanemu blaxploitation, ki brez najmanjšega obzira karikira družbeno dimenzijo temnopoltih. Ta žanr je bil zelo popularen v 70. letih prejšnjega stoletja, ciljna populacija je bila seveda temnopolto prebivalstvo, ki je uživalo v akcijskih vragolijah in pervertiranju rasnih stereotipov s končno noto preseganja rasnih omejitev.
Django bi moral pravzaprav bolj vznejevoljiti ameriške post kukluksklanovce, saj je eden najbolj briljantnih prizorov v filmu namenjenih prav njim. Temnopolto ameriško prebivalstvo je očitno razumelo Tarantinovo sporočilo, saj je delež temnopoltih, ki so si film ogledali, med 30 in 40 odstotkov, poroča Hollywood Reporter. Debate o rasizmu so bile pravzaprav zgolj dobrodošla in brezplačna promocija za film.
Ko je govora o najnovejšemu Tarantinovemu filmu, so veliko pomembnejše debate, katerim filmom in cineastom B-produkcije se je režiser poklonil. Tokrat so to DjangoSergia Corbuccija (1966) z glavno zvezdo Francom Nerom, ki se na kratko pojavi tudi v Tarantinovi inačici. Prizori v snegu so še en poklon Corbucciju The Great Silence (1968), Tarantino pa si je izposodil še neraziskano temo o suženjskih bojih, ki jo je upodobil Richard Fleischer v filmu Mandingo iz leta 1975. Očetu špageti vesterna Sergiu Leoneju se je režiser poklonil z vrsto umazanih, poraščenih, mastnih “ksihtov”, med temi je bil tudi sam. In seveda z glasbenim izborom nekaterih nepozabnih skladb Ennia Morriconeja - Ancora qui je ekskluzivno za film prepesnila tudi Elisa. V Tarantinovem postmodernističnem pastišu svoje mesto najdejo tudi številni sodobni glasbeniki od raperja Ricka Rossa do pop soulovca Johna Legenda.
Django brez okovov, ki se letos poteguje za pet oskarjev, je eden od tistih filmov, s katerimi bi oskarjevska žirija lahko dokazala svoj smisel za črni humor in drznost v “pranju” belske krivde glede spotikljivih ameriških tem.
BILJANA PAVLOVIĆ