Tantadruji tokrat samo igralcem

Sinoči so v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu slovesno podelili četrte primorske gledališke nagrade tantadruj. Nagrado za življenjsko delo je prejel dramski igralec Anton Petje. Žirija med 15 predstavami ni našla izstopajočega gledališkega dosežka, je pa zato nagradila dva igralca: Ano Facchini za vlogo v predstavi Postani obcestna svetilka (Srečko Kosovel) in Kristijana Gučka za vlogo v Ionescoven Morilcu, oba člana ansambla SNG Nova Gorica.

TRST > Letošnja žirija za nagrado tantadruj za igralsko stvaritev in gledališki dosežek, ki so jo sestavljali igralka Milena Zupančič (predsednica) ter gledališka kritika Gregor Butala in Ana Perne, je presojala med 15 prijavljenimi predstavami treh primorskih gledališč, ki so v pretežni meri nastale v iztekajoči se gledališki sezoni. Presojala je med štirimi uprizoritvami v produkciji Slovenskega stalnega gledališča Trst, sedmimi v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in štirimi v produkciji Gledališča Koper.

Nagrado tantadruj so leta 2010 ustanovila tri primorska gledališča: SSG Trst, SNG Nova Gorica in Gledališče Koper z željo po večji medsebojni povezanosti in sooblikovanju enotnega kulturnega prostora. Rojena v Kosmačevem letu, nosi ime junaka njegove istoimenske novele, ki razpira vprašanja o svobodi in sreči. S to nagrado želijo primorska gledališča počastiti ustvarjalce sodobnega primorskega gledališča in njihove dosežke.

Iskali so nove smeri

Po ogledu vseh prijavljenih predstav je žirija menila, da sezona v primorskih gledališčih kljub posameznim kakovostnim uprizoritvam ni ponudila takšne, ki bi izrazito izstopala kot celota. Pri premisleku prijavljenih projektov, ki so bili vsekakor žanrsko in tematsko raznovrstni, je žirija upoštevala različne oblike gledališkega izrazja in bila posebej pozorna na pristope, ki ne ubirajo preverjenih poti, temveč iščejo v novih smereh. Ob opažanju nekaterih tovrstnih poskusov, ki pa niso dosegli docela prepričljive izpeljave, se je žirija kot gledališki dosežek zato odločila nagraditi prispevek, ki ostaja močno v spominu po svoji izrazni moči, glasbeno-igralsko interpretacijo Ane Facchini v koncertu poezije Postani obcestna svetilka (Srečko Kosovel), nastalem v produkciji SNG Nova Gorica. Pri premisleku igralskih stvaritev sezone pa je žirija sklenila, da nagradi Kristijana Gučka za upodobitev Bérengerja v Ionescovem Morilcu, prav tako v produkciji SNG Nova Gorica.

“Nagrade sem se izredno razveselila, vedno jih je lepo dobiti, še posebej pa sem vesela, da sva jo prejela skupaj s Kristijanom Gučkom,” je včeraj za naš časopis povedala Ana Facchini ter dodala, da ji je predstava Postani obcestna svetilka (Srečko Kosovel) zelo ljuba, čeprav je bil proces nastajanja dolg in kosovelovsko zapleten, a končni izdelek je vendarle lep, kot so lepe Kosovelove pesmi. “In s časom postaja predstava vedno boljša, publika jo dobro sprejema,” pravi Facchinijeva.

Žirija pa je o njeni vlogi zapisala naslednje: “Precej redko se zgodi, da v uprizoritvi s tako izrazito kolektivno noto, kot jo ima koncert poezije Postani obcestna svetilka (Srečko Kosovel), eden izmed nastopajočih izstopi v meri, kakor se to zgodi pri pevsko-igralski interpretaciji Ane Facchini.” Pripisali so še, da njen prispevek, ki je hkrati prežarjen s skoraj eterično milino in angažirano odločnostjo, zaradi svoje nenavadne izrazne moči ostane v spominu še dolgo po ogledu omenjene uprizoritve,”

Tudi Kristijan Guček je nagrade iskreno vesel. “Zdi se mi, da je prišla v pravem trenutku in v pravi sezoni. Za mano so namreč štiri premiere, vse kar zahtevne, a Ionescov Morilec je bil vendarle vrhunec, zato sem še posebej vesel, da sem dobil nagrado prav za to vlogo. To je predstava, v katero je bilo vloženega veliko truda ansambla, zato je to nagrada za vse nas,” nam je včeraj dejal Guček.

Žirija pa je zapisala, da je Bérengerja, Ionescovo karakteristično figuro slehernika, Guček zastavil kot preprostega, zaradi prvinske naivnosti in prostodušnosti današnjemu svetu razkritih kart domala tujega človeka, ki se je še vedno sposoben čuditi neverjetnim lepotam svetle mestne četrti, v rajskem videzu tako drugačne od njegovega temnega okraja, ter v telesnem in besednem izrazu občutiti, četudi le v minljivem času, žar polnokrvnega bivanja.

Za izjemen ustvarjalni opus

Kdo dobi tantadruja za življenjsko delo, je odločala žirija, ki so jo sestavljali režiser Dušan Mlakar, novinarka Majda Suša ter književnik Marij Čuk. Že pred tednom dni so razglasili, da jo bo prejel Anton Petje. Zaradi izjemnega ustvarjalnega opusa, umetniške prepoznavnosti in kakovosti ter neizbrisnih sledov, ki jih pušča v igralski zgodovini slovenskega gledališča.

Svojo igralsko pot na profesionalnem odru je po študiju na ljubljanski akademiji in po treh letnikih medicinske fakultete začel leta 1959 v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju z vlogo v Kranjskih komedijantih Bratka Krefta. Od takrat je Anton Petje odigral na desetine vlog, dahnil svojim likom svojske razsežnosti, jih približal občinstvu najprej v Mariboru, potem pa v Trstu. V Slovenskem stalnem gledališču je deloval od leta 1970 z debutom v Amfitruu v režiji Jožeta Babiča pa vse do upokojitve. Polnih 36 let je Petje posredoval svoje mojstrstvo zamejski publiki, celotnemu primorskemu in slovenskemu prostoru. Bil je eden ključnih stebrov takrat znamenitega in številnega tržaškega ansambla, z galerijo vlog je dokazal, da je virtuoz detajla in da zna prepoznati tudi najbolj tenkočutne osebnostne poudarke. Anton Petje je oblikoval povsem sebi lasten slog igre, kar sta Dušan Moravec in Vasja Predan takole definirala: “V Petjetovih vlogah, resnobnih ali komedijskih, se skriva posebna, petjetovska izraznost - nagnjenost in tudi ljubezen do raznovrstnih ostrin, tudi grotesknih izrisov, v katerih je bil v tržaškem gledališkem ansamblu zmeraj prvi med enakimi.”

Petje je po mnenju žirije oblikoval tudi najbolj zapletene, psihološko nenavadne in posebne like, pa naj bodo dramatično izrisani ali s komičnimi razsežnostmi. V tem smislu gre še posebej podčrtati na primer vloge Osvalda v Ibsenovih Strahovih, Cankarjevega Ščuke, Gerogea v Albeejevi drami Kdo se boji Virginie Woolf, Stalina v Pownallovi Mojstrski lekciji in še številne druge, tudi filmske, da ne govorimo o deležu, ki ga je imel pri risanju likov v delih besednih umetnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji.

Večer se slovesno odvil z uprizoritvijo sodobne drame Zlati zmaj Rolanda Schimmelpfenniga v režiji Janusza Kice, ki je na prvi izvedbi tantadruja prejela nagrado za umetniški dosežek. Gre za uprizoritev, ki je nastala pod umetniškim vodstvom Primoža Beblerja, enega od pobudnikov nagrade tantadruj (skupaj z Iro Ratej in Katjo Pegan). Predstava je bila odigrana v spomin nanj.

KLAVDIJA FIGELJ

---