Tanka meja med “visoko” in “nizko” literaturo

Sodelavci Univerze v Novi Gorici ter Gimnazije in Knjižnice v Idriji so se na petkovem simpoziju posvetili popularnim žanrom v slovenski književnosti. Simpozij je “zakrivil” idrijski rojak, pisatelj Damir Feigel (1879-1959), ki je bil s popularno humorno, pustolovsko in znanstveno fantastično književnostjo v svojem času deležen ostrih kritik, in je zato vse do danes ostal obrobni avtor.

IDRIJA> Vse skupaj se je začelo, ko se je idrijski slavist, dr. Robert Jereb, pred leti navdušil nad v rodni Idriji domala neznanim humornim pisateljem, začetnikom naše znanstvene fantastike Damirjem Feiglom, in mu posvetil dobršen del svojega raziskovalnega dela. Iskra je preskočila na gimnazijske slaviste in knjižničarje in simpozij je pomenil nadaljevanje navdušenja, ki je pred tem že botrovalo odkritju spominske plošče pisatelju, ponatisu njegovih Humoresk in poglobljenim razmišljanjem o žanrski, popularni - v Feiglovem primeru po krivici prezrti - literaturi.

Obroben, a pomemben avtor

Žanrsko in tematsko raznovrsten časnikar in pisatelj, Tigrovec Feigel, ki je živel in ustvarjal v Gorici, se je podpisal pod 15 med bralci razgrabljenih, med kritiki pa raztrganih knjig. Njegovi žanri, šest kratkih zbirk humoresk (na simpoziju jih je analizirala dr. Vita Žerjal Pavlin), daljša humorna proza in znanstvena fantastika (obe sta predstavila Jereb in Drago Bajt), so v slovenski literarnozgodovinski kritiki od nekdaj veljali za manj vredne zvrsti. Zato so kritiki Feigla v najboljšem primeru označili za prijetnega zabavljača z močno domišljijo, v najslabšem pa so ob njegovih delih celo obžalovali, da je Gutenberg odkril tiskarski stroj. Šele Andrej Budal mu je leta 1949 priznal, da se “muza smeha modro muza iz vseh njegovih del”.

Znova odkrite Feiglove knjige, v katerih uglajeno smeši človekove in družbene slabosti, bralce znova spravljajo v dobro voljo. Teh pa žal nima več veliko, saj je bilo, kot je ugotavljal dr. Zoran Božič, odlomke njegovih del po vojni mogoče najti le v zamejskih šolskih berilih. “Zlasti je premalo ovrednotena vloga njegove humoristične literature v obdobju fašizma, ko je podobno kot bolj znani France Bevk pomagal ohranjati slovensko pisano besedo in s tehniko prikritega sporočila spodbujal nacionalno zavest,” je ocenil Božič.

Trivialno ali umetniško? Oboje!

Kljub temu Feiglu danes vse številnejši kritiki, kakopak tudi zbrani na simpoziju, priznavajo, da se lahko postavi ob bok Radu Murniku in Franu Milčinskemu.

Kajti meja med trivialno, kot je “nizko” popularno, množično, ljudsko literaturo pred leti poimenoval uvodničar simpozija, slavist dr. Miran Hladnik, in umetniško “visoko” literaturo je v postmodernističnem ustvarjanju poslednjih treh desetletij tudi v Sloveniji vse tanjša. Ali se vsaj, pri veliki večini sodobnih pisateljev, medbesedilno prepleta.

Zaradi zabrisanih meja med elitnim in trivialnim se torej pozaba pisca, kot je bil Feigel, dandanes ne bi mogla zgoditi. In Arabela, delo prve dame slovenskega ženskega romana Pavline Pajk (na simpoziju ga je analizirala dr. Katja Mihurko Poniž), ne bi bila potisnjena v manj vredno žensko literaturo.

Brez popularnih, trivialnih žanrov ljubezenskih, kriminalnih, mladinskih, potopisnih, biografskih zgodb in romanov bi se navsezadnje na Slovenskem bolj malo bralo, mladi pa bržčas skoraj nič. Hladnik je to podkrepil s številkami.

Iz seznama 17 tisoč slovenskih avtorjev (0,9 odstotka populacije) jih ima v knjižnicah le 329 več kot tisoč izposoj letno. Na vrhu pa so z več deset tisoč izposojami, z izjemo Borisa Pahorja in Gorana Vojnovića, le žanrski pisatelji - Desa Muck, Ivan Sivec, Primož Suhodolčan so že vrsto let na prvih treh mestih. Lani nagrajenega kresnikovca Tadeja Goloba in njegove Svinjske nogice si je lani denimo izposodilo 1750 bralcev. Čeprav se tudi del sodobnih slovenskih literarnih kritikov zavzema, naj bi se literarna znanost ne ukvarjala z vrednotenjem trivialne književnosti, je Hladnik na simpoziju požel aplavz z obratnim pozivom. “Literarna veda popularne književnosti ne more prepuščati drugim disciplinam, saj ne spada nikamor drugam kot v leposlovje,” je pozval k preseganju delitve na trivialno in umetniško literaturo in pozval k celoviti presoji vseh del, ki se berejo in bodo nesporno postala del literarne zgodovine.

SD

---