Striček Vanja in njegov dvojnik

Kljub temu, da se je 120 let po tem, ko je Čehov napisal Strička Vanjo, življenje močno pospešilo, človek v sebi ohranja nekatera ključna vprašanja o lastnem bivanju.

TRST > Zgodba o stričku Vanji, ki jo je minuli petek Slovensko stalno gledališče v Trstu premierno uprizorilo v režiji Ivice Buljana, je zaznamovana s pospešenim ritmom in zgoščenostjo, a ohranja poetičnost predloge.

Novi, tržaški Striček Vanja je sodoben, intenziven in aktualen. Predstavo zaznamuje tesna vez med besedilom in uprizoritvijo, ki učinkovito sobivata. Dramaturginja predstave je Diana Koloini, besedilno predlogo pa je po motivih drame Antona Pavloviča Čehova spisal Nejc Gazvoda.

Zgodba vključi vse osrednje like iz Strička in razmerja med njimi: Vanja (Robert Waltl) je zaljubljen v Serebrjakovo lenobno in privlačno ženo Jeleno (Lara Komar). To občuduje tudi svetovljanski, a v okolje ujeti zdravnik Astrov (Primož Forte), ki je svojo življenjsko perspektivo v neizpolnjenem življenju usmeril v sajenje novih gozdov. Vanj je zagledana delavna Sonja (Nikla Petruška Panizon), Serebrjakova hči iz prvega zakona. Na obisk pride Teljegin (Romeo Grebenšek), ki preživlja svojo ženo, kljub temu da mu je ušla prvi dan po poroki. Stara Marija Vasiljevna (Maja Blagovič) pa neprestano opazuje dogajanje okrog sebe.

Predstava kljub močni gibalni komponenti dobro prikaže nefunkcionalno in statično stanje določenih likov, ki se ne morejo in ne morejo podati na novo pot. Hrepenenje in nezadovoljstvo z življenjem se stopnjujeta do prihoda egoističnega upokojenega profesorja Serebrjakovega (Vladimir Jurc). Njegova prisotnost pri likih poglobi občutke neizpolnjenosti in obžalovanja zapravljenega življenja - dolga leta so namreč garali na posestvu, ki ga hoče starec naposled prodati. Novost, ki jo je v besedilo svojega Strička Vanje vpeljal Nejc Gazvoda, je lik kuharja (Luka Cimprič). Ta je drznejši alter ego strička, mlajši upornik, ki nosi potencial sprememb in Vanjo prepriča, da strelja. A kaj, ko ta strel paradoksalno zadene prav kuharja, ki predstavlja stričkovo upornost.

Dogajanje je gledalcem blizu, saj sedijo na odru. Ta bližina je upoštevana tudi v scenografiji z veliko pozornosti za detajle, ki je delo Aleksandra Denića in asistentke Ajde Primožič. V dotrajani kmečki zunanji kuhinji vsa hitra skrivna medsebojna zbližanja stalno opazujejo ostali liki. Tako nikomur nič ne ostane skrito, vendar niti poznavanje namer in dejanj drugih ni vzvod za začetek sprememb. V uprizoritvi je poudarjena obsedenost z opazovanjem drugega, v vlogo voajerjev pa so postavljeni tudi gledalci, ko skušajo dinamično dogajanje ujeti: včasih skrito za scenskimi elementi, spet drugič izjemno blizu točki gledanja. Ekspresivna dinamika ne bi bila mogoča brez odlične kolektivne igre ansambla Slovenskega stalnega gledališča in gosta Roberta Waltla v vlogi strička Vanje.

Režiser Ivica Buljan je potlačene strasti in čustva, ki v opusu Čehova ostajajo značilno neizrečeni, prikazal s srečevanjem ter odtegovanjem teles. Tako se vzpostavi zanimiv kontrast: na eni strani med tem, kar je izrečeno (in tudi zamolčano) z besedami, in na drugi strani tem, kar je med besedami potlačeno, a izraženo z gibi, rekviziti in deloma tudi s kostumografijo, za katero je poskrbela Ana Savić Gecan z asistentko Saro Smrajc Žnidarčič. Ta kontrast se zaostri v vrhuncu igre, ko steče pogovor med liki z medsebojno uperjenim orožjem. Stopnjevanje napetosti je podprto tudi z lučjo in glasbo - za slednjo je poskrbel Mitja Vrhovnik Smrekar. Kar je v drami Čehova prisotno zgolj latentno - ljubezensko-erotične strasti, obžalovanje minulega življenja, medsebojne zamere - je v uprizoritvi z Buljanovo režijo in s kompatibilnim na novo napisanim besedilom Gazvode privrelo na dan. Težko je ujeti motive časovno oddaljene drame v sodobni okvir, pri tem pa ohraniti njeno univerzalno kvaliteto. To je novi tržaški uprizoritvi Strička Vanje uspelo.

IVANA ZAJC

---