Stoletnica skladatelja primorske himne

Na današnji dan pred natanko sto leti se je v Fojani v Goriških brdih rodil skladatelj in dirigent Rado Simoniti. “Med stotinami slovenskih zborov, med tisoči slovenskih zborovskih pevcev, ga skorajda ni, ki bi mu to ime ne zvenelo domače,” je ob njegovi smrti leta 1981 zapisal Jože Humar. Danes Simonitija večina pozna kot tistega, ki je uglasbil primorsko himno Vstajenje Primorske.

Rado Simoniti v Slovenski filharmoniji (Klavdij Koloini, Vipavski Križ, zasebna last)
Rado Simoniti v Slovenski filharmoniji (Klavdij Koloini, Vipavski Križ, zasebna last)  

BRDA > Rado Simoniti (1914-1981) se je rodil tik pred začetkom prve svetovne vojne, v Fojani, v številčni družini očetu Antonu in materi Jožefi, rojeni Mavrič. O svojem očetu je zapisal: "Posebno veselje za glasbo mi je bilo prirojeno. Moj oče je bil organist, čevljar in komaj za tem tudi kmetovalec. Imel je smisel za oblikovanje glasov in neverjetno se je naslanjal na ljudsko pesem. V spominu so mi ostali ravno rezijanski napevi. Rez'jani so prihajali v Brda popravljat dežnike, brusili so škarje in nože."

Osrednja prireditev o bo v nedeljo na gradu Dobrovo, slavnostna govornika bosta Matjaž Kmecl in Radov sin, Vasko Simoniti. Na rojstni hiši v Fojani bodo odkrili spominsko ploščo. Na gradu Dobrovo je na ogled razstava o življenju in delu Rada Simonitija, filatelistična razstava, izdali so priložnostno znamko in dopisnico s priložnostnim žigom.

Naša pesem na Visu

Kot lahko izvemo na razstavi o njegovem življenju in delu, ki jo je na gradu Dobrovo pripravila arhivska svetovalka Ivanka Uršič iz novogoriškega Pokrajinskega arhiva, se je že zelo mlad odpravil v Ljubljano na klasično gimnazijo. Študij je nadaljeval na konservatoriju, kjer je imel kot glavni predmet orgle pri skladatelju in organistu Stanku Premrlu. Dve leti je služboval v Splitu, po vrnitvi v Ljubljano pa nadaljeval študij pri novoustanovljeni Glasbeni akademiji, ob študiju pa uspešno opravil avdicijo za zborovodjo zbora ljubljanske Opere.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je odšel v partizane in se pridružil kulturni skupini 10. ljubljanske brigade, s katero je potoval čez Gorski Kotor na Vis in v Južno Italijo. Na Visu je zbral in uredil notno pesmarico najbolj priljubljenih tujih in domačih izvirnih pesmi z naslovom Naša Pesem. V zbirki sta tudi samospeva Talcem in Samo en cvet, na besedilo Karla Destovnika-Kajuha.

Leta 1944 je prevzel umetniško vodstvo zbora primorskih Slovencev iz taborišča Gravina blizu Barija. Zbor je prvič nastopil za zavezniške vojake v Bariju 11. septembra 1944. Na predlog Borisa Ziherla se je preimenoval v Zbor Srečka Kosovela in pod Simonitijevim vodstvom postal prvi kulturni ambasador nove Jugoslavije. “Rada Simonitija in njegovega ´Srečka Kosovela´ so evropski kritiki enačili s pred vojno znanim, za Evropo čudodelnim zborovskim mojstrom Sergejem Žarovom in njegovimi Donskimi kozaki," je med drugim zapisal Ivan Jerman v knjigi Pevski zbor Jugoslovanske armade Srečko Kosovel.

Leta 1946 je diplomiral s predstavo Traviate v razredu Danila Švare in začel z operno dirigentsko kariero, v letih od 1948 do 1958 je bil direktor zbora Slovenske filharmonije in hkrati z nekaj prekinitvami do leta 1978 direktor ljubljanske Opere in njen redni dirigent.

Zborovodja Klavdij Koloini je opozoril, da je Simoniti edini od starejših slovenskih zborovskih skladateljev, ki nima lastne zborovske monografije, pa čeprav je bila pripravljena že pred desetimi leti in zato apelira na Zvezo pevskih zborov Primorske, da bi to dragoceno delo izdala. Sicer pa je pri Koloiniju ostalo mnogo spominov na Rada Simonitija: “Ko sem prišel v Ajdovščino kot mlad mulc in se z zborom pripravljal na tekmovanje, je v dvorano vstopil Simoniti. Vadili smo ravno pesem Bori. Ko je Simoniti stopil pred zbor in začel dirigirati, je zbor tako zapel, da to ni bil več moj zbor.”

Izvir, ki gasi glasbeno žejo

Simoniti je začel skladati med vojno, posvetil se je predvsem vokalni glasbi, zborom in samospevom. Prav v pesmi se je najlepše izpela njegova preprosta čuteča skladateljska osebnost. Napisal je preko 600 skladb, večino zborovskih za mešane, moške, ženske, mladinske in otroške zbore. Pisal je tudi scensko glasbo, kantato Kolednico mladinskih brigad na besedilo Otona Župančiča in Na Kozlovem robu - avtor besedila je Alojz Gradnik - ter opero enodejanko Partizanka Ana (V nove zarje), za katero je libreto po resničnem dogodku napisal Smiljan Samec. Njegova skladba Vstajenje Primorske na besedilo Leva Svetka pa je postala primorska himna. Ob skladateljevi 80. letnici je Klavdij Koloini zapisal, da Simonitijevi samospevi in druge skladbe ostajajo “izvir, iz katerega si bomo Slovenci še dolgo gasili glasbeno žejo.

Umrl je dan pred svojim 67. rojstnim dnem, 14. maja 1981, počiva na pokopališču v Fojani ob cerkvici Sv. Duha na jezeru. V Brdih so leta 1995 ustanovili Kulturno društvo, ki nosi umetnikovo ime, v njegovem okviru od vsega začetka deluje Mešani pevski zbor Rado Simoniti.

Razstava na gradu Dobrovo

Na gradu Dobrovo je od letošnjega februarja ogled razstava Pokrajinskega arhiva, prikazuje pa Simonitijevo življenjsko in ustvarjalno pot ter vpetost v briški prostor, manj njegov skladateljski opus. Razdeljena je v tri vsebinske sklope: Umetnik v viharjih časa, Pevec Goriških Brd in Simonitijeva glasbena zapuščina. Pri izboru gradiva, kot pripoveduje avtorica razstave, arhivska svetovalka Ivanka Uršič, žal ni imela na voljo skladateljeve osebne zapuščine, saj jo hrani njegov sin Vasko Simoniti, ki pa je (še) ni pregledal, uredil ter predal javnosti. Prikaz zato temelji na dokumentih, ki jih hranijo v novogoriškem Pokrajinskem arhivu, Arhivu Republike Slovenije, Goriškem muzeju, goriški knjižnici, Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet v Ljubljani, Glasbeni zbirki NUK, dokumentacijske zbirke Moškega zbora Srečko Kosovel Ajdovščina, Kulturnega društva Rada Simonitija in zasebni imetniki.

KF


Najbolj brano