Stoletja plasti v istrskem lijaku

Sprenevedali bi se, če nas roman malteškega književnika Francisa Ebejerja Skok malteških delfinov ne bi spomnil na aktualnost, v kateri veliki interesi mendrajo potrebe malih. In nenavadno bi bilo, če v Dantejevem trgu srbskega pisatelja Dragana Velikića, ki je pri koprskem KUD AAC Zrakogled izšel tik pred koncem lanskega leta, ne bi ugledali veliko Istre in tukajšnje “stoletne usedline človeške prisotnosti”.

Urban Belina prevaja iz angleščine, srbščine in hrvaščine Foto: Maja Pertič Gombač
Urban Belina prevaja iz angleščine, srbščine in hrvaščine Foto: Maja Pertič Gombač

KOPER > V Pogovorih o branju je v torek v koprskem gledališču spregovoril prevajalec obeh romanov Urban Belina.

KUD AAC Zrakogled od leta 2011 v naš prostor prinaša književnost, ki iz njega pravzaprav izhaja. V knjižni zbirki Helia izdaja prozo, ki jo bodisi pišejo sredozemski avtorji bodisi črpa navdih iz Mediterana. V pogovoru z gostiteljico Jasno Čebron je prevajalec Urban Belina predstavil tako prevajalske zagonetke kakor poudarke precej raznolikih, a po etični drži avtorjev tudi sorodnih del.

Skok malteških delfinov, delo Francisa Eebejerja, pionirja malteške sodobne dramatike, je svojevrsten ekološki roman o uporu vaščanov ribiške vasi. “Kljub temu, da se upor razširi in zajame vso vas, vse ribiče, ki se uprejo načrtu, da bi v vasi nastalo veliko brezcarinsko pristanišče, ga na koncu žal vseeno zgradijo. Izhod torej ni tak, da bi bila v romanu prikazana nekakšna utopija o boljšem svetu. Namesto nje imamo resnično željo ljudi, ki si prizadevajo, da bi življenje ostalo vzdržno, da se ne bi skomercializiralo, predvsem pa, da ne bi izgubili njim najpomembnejšega - zemljo, pokrajino, naravo,” je pojasnil Belina. Roman je prevajal v času civilne iniciative Vivat Loggia!, ki je pred nekaj leti opozarjala na nedopustno zaprtje osrednje mestne kavarne in kulturnega srečevališča, zato je videl nemalo analogij s Koprom, kjer sta narava in kulturna dediščina postali drugotni vrednoti, nekakšni zaviralki razvoja.

A če Ebejerjev roman ponuja linearno naracijo in zato ne zelo zahtevno branje, je Dantejev trg roman druge sorte. Od bralca zahteva precej vztrajnosti in predanosti, a zato - tako Čebronova - ponuja tudi veliko bralnih užitkov. Prejemnik vseh pomembnih srbskih literarnih nagrad Dragan Velikić (1953) je del svojega otroštva in mladost preživel v Pulju, zato se v Istro v svojih delih neprestano vrača. V zgodbi, ki se dogaja od začetka 20. stoletja do začetka 90. let, ko je pisatelj dokončal roman, je veliko oseb in dogodkov, ki so fragmentarno, razpršeno nanizani, tako da bralec ne dobi takoj vtisa, kam vodi celota. “Ključ, ki pove, zakaj se ta kaos dogaja, zakaj je toliko oseb, zakaj se toliko menjujejo prizorišča, dobi bralec zelo pozno. Šele na koncu knjige avtor pove, da so bistvo predmeti. Po njegovem so predmeti tako živi kot ljudje in vsak ima svojo zgodbo in življenje. Potujejo od enega k drugemu lastniku in ustvarjajo nove zgodbe. To je knjiga o nekaj predmetih, ki ležijo na policah zaprašene starinarnice Dante na puljskem Dantejev trgu, in so bili nekoč povezani z vsemi v knjigi omenjenimi ljudmi,” pojasnjuje prevajalec, ki je v mnogih likih zaradi avtobiografskih prvin zaznal Velikićeve alterege.

Roman dopolnjuje spremna beseda Dragane Bojanić Tijardović in avtorjev esej Studio Istra, v katerem samo še potrdi okuženost z Istro: “Afriška plemena verjamejo, da nekatere ptice podnevi s sončno svetlobo, domnevno zaradi svoje nevednosti, hkrati vidijo tudi skrito zvezdno nebo. Ko prihajam v Istro z vlakom, ki kot žila seka grozd istrskega polotoka, imam moč teh ptic. Istočasno vidim številne plasti, ki so se stoletja nabirale v lijaku Istre. Globoko na dnu diha Pulj.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano