Srečne konce si morajo izboriti

Mirjana Bobić Mojsilović pravi, da ne bi bila tako ustvarjalna, če se ne bi tako zelo, že skoraj panično, bala dolgčasa. Novinarka, kolumnistka, slikarka, avtorica dramskih tekstov in režiserka je tudi najbolj prevajana sodobna srbska pisateljica.

KOPER > Abeceda mojega življenja je sedmi roman Mirjane Bobić Mojsilović in drugi, ki ga lahko prebiramo v slovenščini. Avtorico, ki jo v Srbiji bralci obožujejo, kritiki pa spregledujejo, smo v slovenščini spoznali leta 2009, ko je pri založbi Sanje izšel njen romaneskni prvenec Dnevnik srbske gospodinje. “Sem človek, ki ne more brez svobode in neodvisnosti. Nikomur ne želim pripadati, zato sem se , ko sem izdajala prvi roman, odločila za samozaložbo,” pravi pisateljica, ki velja za fenomen. Tudi zato, ker je - samohranilka, brez denarja, v kovčku na kolescih od knjigarne do knjigarne v Beogradu vozila prvih tisoč izvodov svojega prvega romana. Prva naklada je bila razprodana zelo hitro, istega leta je izšlo še sedem ponatisov v enaki nakladi.

O tem poglavju njenega življenja so večkrat zapisali, da je začetek zgodbe o uspehu (njena dela so prevedena v 11 jezikov), sama pa pravi, da jo je “takrat pogledal bog.” In poti, ki si jo je izbrala, ko se ji je nasmehnilo nebo, se drži še danes: ko roman napiše, ga likovno opremi, plača tiskarno, štirinajst let po izidu njenega prvega romana je drugače le to, da ima distributerja.

Vprašanje izbire in svobode, ki se ji Mirjana Bobić Mojsilovič ne želi odreči, pa se izpisuje tudi v usodi Vesne, protagonistke romana Abeceda mojega življenja (Sanje, 2014). Pri 50. letih se sooča z dejstvom, da mož odhaja z mlajšo, in ko pospravlja njegove stvari, se poskuša pomiriti tako, da prek prostih asociacij na črke abecede naredi brezkompromisno in trpko inventuro svojega življenja.

Roman je pisateljica zasnovala kot slovar, ki po azbuki (srbski abecedi) teče od prve do zadnje črke (od a do š) in to je nemalo težav povzročilo prevajalcu romana Slavku Bariču: “Slovenska abeceda je drugačna, nekaterih znakov oziroma črk ne pozna, a uspelo nama je obdržati vrstni red, kakršen je v izvirniku. Ta struktura je za slovenskega bralca morda malce manj udobna, a nudi poučno lekcijo iz srbskega jezika, slovnice in abecede” je na koprskem srečanju z avtorico “pasti” Abecede predstavil prevajalec.

Abeceda mojega življenja ni samo roman o izgubi ljubezni, strahu pred staranjem, iskanju smisla, pretanjeno in bridko izriše tudi zgodbo sodobne družine. Pritiska na boleče točke zakonske zveze, s tem pa v prvoosebni pripovedovalki pa tudi v bralcu vzdiguje valove strahov, zanikanja in nastavi čer, ob kateri se razbijejo iluzije in pričakovanja. Sodoben človek, neprestano v frommovskem primežu, biti ali imeti, se vztrajno odloča za slednje. Tudi zato je avtorica Abecedo mojega življenja napisala kot zgodbo o notoričnem iskanju nadomestnih zadovoljitev, hlastanju za uspehom in denarjem. Srečni konci je ne zanimajo, pravi: “Včasih se zgodi, da svojim junakom naklonim happy end. A le takrat, ko si ga izborijo, ko sem prepričana, da ne bi več ponovili svojih napak.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---