Srečen v svojem ateljeju

Med poznavalci njegove umetnosti ni dvomov: Rajmund Kocbek je slikarski mojster, kakršnih je danes malo. Izbor del, naslovljen Preludiji, ki jih je ustvaril v zadnjem desetletju v svojem koprskem ateljeju, so v piranski mestni galeriji na ogled še do nedelje, 12. decembra pa jo Obalne galerije odpirajo še v galeriji A + A v Benetkah.

Jutro, olje na platnu,  je nastajalo med letoma 2001 in 2012 Foto: Jaka Jeraša
Jutro, olje na platnu, je nastajalo med letoma 2001 in 2012 Foto: Jaka Jeraša

PIRAN>Rajmund Kocbek, rojen v Mariboru leta 1952, se je takoj diplomi na ljubljanski likovni akademiji preselil v Koper, kjer neprekinjeno ustvarja že trideset let. A likovni pedagog, zaposlen v Centru za usposabljanje Elvira Vatovec, svoja dela redko postavi na ogled. Nazadnje jih je pod okriljem Obalnih galerij pred desetimi leti v galeriji Loža, zdaj pa je s Preludiji prvi slikar s samostojno razstavo v prenovljeni mestni galeriji v Piranu. Sam pravi, da tako redko razstavlja, ker se ne čuti pripravljenega. Dela pusti, da dozorijo, pokaže jih skorajda pod prisilo, saj jih sicer ves čas dopolnjuje, s čimer dosega poseben učinek, sugestivnost. Figura je osnovno izhodišče, “a najbolj napeto, najustvarjalnejše, najmočnejše in za slikarja najtežje” je po njegovem mnenju prav mejno območje med figuraliko in abstrakcijo, po katerem se giblje tudi sam.

Njegova dela so prav zaradi plasti, ki se nabirajo tudi z večletnimi doslikavami, posebna, živa. Pred gledalcem skorajda vibrirajo. Figura, na kateri temeljijo, pa je na svoj način zabrisana in prodira na plano skozi koprene, skozi svetove, v medprostor - med onostranstvom in našim svetom. “V najnovejših Kocbekovih slikah je skrita želja po nesmrtnosti, nekakšno hrepenenje in celo religioznost v primarnem smislu te besede; zaslon, ki ne zastira groze pred ničem, ampak prinaša neminljiv občutek večnosti, nesmrtnosti, ki v njem naslikane podobe zaživijo kot božanska bitja in nas privlačijo z neznansko silo; četudi se jim ne moremo približati, četudi je vsak dialog z njimi prepovedan,” v svoji spremni besedi piše Andrej Medved, ki je slikarja spremlja že od začetka njegove ustvarjalne poti. “Vanj verjamem, ker verjamem v slikarstvo, in Kocbek je slikar z veliko začetnico. Njegova posvečenost mediju, ki naj bi izginjal, pa se v resnici vsepovsod po svetu vrača, je očitna in redki so uspeli v zadnjih dvajsetih slikarstvu povsem nenaklonjenih letih temu obdobju kljubovati s tistim, čemur so se posvetili na začetku svoje kariere. To sta zmogla prav gotovo Kocbek in Živko Marušič, ki sta vsak na svoj način ostala zavezana figuri. Ta je pri Marušiču sodobnejša, Kocbek pa je vezan na tradicijo. S tem ne pravim, da je klasičen. On je v pristopu k figuri tudi moderen, a njegova figura je simbolistična, vezana na določena obdobja evropskega slikarstva, ki pa jih ne posnema, temveč nadgrajuje. Čeprav se je učil pri mojstrih, lahko govorimo o Kocbekovi figuraliki, o potezi, ki je izrazito izvirna,” je prepričan Medved.

Tudi Nives Marvin, kustosinja razstave, pravi, da je ena od vrlin Kocbekovih stvaritev prav ta, da se ne ozira na siceršnje slikarske trende. Njegovo dopolnjevanje slik pa je posebnost in redkost v likovnem prostoru. “Ohranja posebno vzdušje, nekakšno ekstatično atmosfero, pri kateri je zelo prisotna čutnost. Slike so zgolj na prvi pogled videti preproste, a se v njih skriva veliko osebnih zgodb,” pojasnjuje Marvinova, ki je v sodelovanju z Andrejem Medvedom pripravila tudi prejšnjo razstavo in kot bistveno spremembo od takratnega razstavnega cikla poudarja vnos doslej neprisotne modre barve. Modrine, ki je po Kocbekovih besedah posledica razmišljanja o življenju in smrti. “On je srečen, ko slika v svojem ateljeju,” pravi kustosinja, ki je prepričana, da je slikar, ki v svoj atelje ne spusti domala nikogar, preskromen, zaradi odsotnosti vsakršne želje po samopromociji - ta je žal eden od pomembnih dejavnikov tudi v kulturi - pa po krivici prezrt v širšem slovenskem prostoru.

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano