Srečanje pred slovesom

Režiser Primož Bebler hudi bolezni ni dopustil, da bi mu preprečila načrtovano postavitev drame Srečanje na oder novogoriškega teatra, ustanove, ki si je prav za časa njegovega desetletnega umetniškega vodenja prislužila status narodnega gledališča. Vsem težavam navkljub se je lotil režije in z odra življenja odšel kakor pravi gledališki človek: po uspešni premieri svoje zadnje predstave.

NOVA GORICA > Prav usodna bolezen je tista, ki v Srečanju, minimalistični, do jedra okleščeni drami mednarodno uspešne hrvaške dramatičarke Nine Mitrović (1978), znova - in najbrž poslednjič - združi očeta Stanka in sina Andreja. Razrvani mladenič hudo bolnega očeta po daljšem premoru spet obišče, da bi z njim dokončno obračunal, da bi mu v obraz zalučal dolgo vrsto očitkov, da bi družno napravila inventuro svojih zavoženih življenj.

Pred gledalcem se v enournem rafalu zvrsti niz prizorov, vsakega med njimi pa iz teme potegne ostra, razgaljajoča luč (oblikovalec svetlobe je Samo Oblokar). Na odru se postopoma, zlasti po sinovi zaslugi, razpira bolečine prepolna družinska saga: dedek je bil alkoholik, oče je nenehno varal mater, ta je umrla sama, zapuščena, hči Tanja se ogiba očetu, obiskuje psihiatra, je depresivna ...

Presunljivo besedilo, ki ga je prevedla Alja Predan, je v novogoriški predstavi dobilo pogovorni, nekoliko ljubljansko obarvan zven, odrski dvoboj je učinkovito postavljen na privzdignjeno ploščad, nevsiljivo nakazan ring - scenograf je Pietro Lantieri -, odtujenost očeta in sina pa poudari vpeljava prenosnega računalnika, v katerega strmi oče, ne da bi se, vsaj spočetka, resnično zanimal za sinovo pripoved. Bine Matoh, ki z vlogo očeta odhaja v pokoj, upravičuje sloves vrhunskega igralca, čigar specialiteta so prav takšni, ne nujno negativni, marveč večplastni značaji, vloge, v katerih svetlobo obdaja gosta tema. Matoh jih zna začiniti s ščepci duhovitosti, jih napraviti prepričljive, človeške, žive. Takšen je tudi oče Stanko: gospodovalen, patriarhalen mož, piker, zajedljiv, ves prevzeten in pavje ponosen na svoj sloves pravega dedca, “jebača”. Niti hudo bolan noče priznati šibkosti in se bolj ko česa drugega boji pomilovanja. Vse mu je jasno in preprosto: človek mora na tem svetu izpolnjevati svoje potrebe, tudi najsebičnejše, najsi s tem rani še toliko bližnjih.

Znova in znova zadaja boleče sunke lastnemu sinu - Blaž Valič jasno pokaže, kako se v duševno pohabljenem mladeniču bolečina in jeza spletata v eno samo zmedo, ki preti, da bo še naprej spotikala nesrečno družino, iz roda v rod.

Igra je napisana nadvse spretno. Morda bi bila še učinkovitejša, ko bi oče ne tako jasno in glasno ter velikokrat poudaril, kako spreten je bil svojčas z ženskami in kakšen slabič je njegov sin, bržkone pa je odveč tudi sinovo sklepno sporočilo, da so otroci pred družinskim nasiljem nemočni; odveč je, ker ga gledalec dojame že po drugi poti, skozi odrsko štorijo.

Ob izteku srečanja oče in sin naposled spoznata, da ju vsaj nekaj druži: beg pred odgovornostjo. Avtorica pa nazadnje vendarle odpre okence, najsi še tako drobno, skozi katero gledalec za hip uzre občutljivi, čuteči del očetove duše. Morda vse vendarle ni bilo “brez veze”, morda je še upanje.

ANDRAŽ GOMBAČ

---