Srce, prepolno noči

Čeprav Viljem Černo svojo poezijo piše že dolgo, objavlja pa vsaj desetletje, je konec minulega leta izšla njegova prva pesniška zbirka Ko pouno noći je sarce.

GORICA > Černovo občutenje “njegove zemlje” - koščka zahodne Benečije, kjer tečeta reki Ter in Karnahta -, bolečine ob izseljevanju, odtekanju življenja iz vasi ter odnos do besede in boga, bralec lahko prebira v terskem narečju, v katerem je pesmi zapisal avtor ter v slovenskem, furlanskem in italijanskem prevodu.

Viljem Černo (1937), rojen v Bardu v Benečiji, je po diplomi na Filozofski fakulteti v Trstu dolga leta učiteljeval v domači dolini. Najdlje je poučeval na srednji šoli v Čenti, kjer je predaval italijanščino, latinščino, zgodovino in zemljepis. V rojstnem Bardu je ustanovil Center za kulturne raziskave in Etnografski muzej, dolgo je bil tudi občinski svetovalec, deloval pa je tudi v sklopu Slovenske kulturno-gospodarske zveze ter Kulturnega društva Ivan Trinko, ki ga je soustanovil. Vseskozi se je zavzemal za ohranjanje slovenske besede in narodne zavesti na najbolj zahodnem koščku slovenskega etničnega ozemlja, zato ne preseneča, da vse našteto živi tudi v njegovi pesniški besedi. Za svoje delo je prejel več nagrad - med drugim častni zank Republike Slovenije (1998), leta 2010 Štrekljevo nagrado ter plaketo TIGR (2012).

Gandhi oziroma Čedermac iz Terske doline, kot imenujejo Viljema Černa, je svoje pesmi objavljal v Trinkovem koledarju, prebirati jih je bilo mogoče v antologijah Besiede tele zemlje (2004) in Rod lepe Vide (2009), 33 pa jih je leta 2006 izšlo kot posebna priloga zbornika Terska dolina. Tam so bile objavljene v originalu, pa tudi v slovenskem, furlanskem in italijanskem prevodu.

Pesniška zbirka Ko pouno je noći sarce/ Ko polno je noči srce/ Co plen di gnot al è il cûr/ Quando pieno di notte è li cuore je urednik Jakob Müller razdelil v štiri sklope Zemlja moja, Živa skala, Zemlja, ki molči in Beseda.

“Pesmi Viljema Černa tematizirajo hribovski svet zahodne, karnajsko-terske Benečije, kjer tečeta reki Ter in Karnahta, pod strmo Veliko goro pa potok Maiščac, svet, kjer so Zavarh, Viškorša, Vizont in njegovi zaselki: Tamar, Dolina, Vas pa Podbardo in Ter, prav na severu, pri izvirih Tera, pa vasica Muzac. Vendar Černove pesmi niso folklorna, preprosta, naivna, temveč duhovno in izrazno moderna poezija, nabita z dramo bivanja, vraščenega v trdoto zemlje in zaznamovanega z bolečino odtekanja in zapuščenega usihanja,” je v spremni besedi zapisal Müller, ki je ob Tanji Rebula in Cirilu Zlobcu Černove pesmi prevedel v slovenščino, v furlanščino sta jih prepesnila Paolo Cerno in Renzo Calligaro, v italijanski jezik pa jih je prevedel avtor sam.

Černova poezija, objavljena v zbirki, ki je izšla v sozaložništvu Goriške Mohorjeve in KD Ivan Trinko, je trpka. Zaznamovana je z bolečino, za katero se zdi, da vznika iz zemlje, v katero odteka življenje. A ta zemlja je tudi dom, središče skupnosti, povezanosti, s tistimi (redkimi), ki so še pa tudi z vsemi, ki so tod živeli. Černo piše o izseljevanju iz Terskih dolin, obenem pa se, kot ugotavlja urednik knjige, vzpostavi tudi kot nosilec molitve za skupnost, katere identiteta je jezik. Tudi ta ponika, izginja, a pesnik ne obupa - kljub trpkosti, je “noč v srcu” mogoče premagati - z notranjo močjo, s prerojenjem.

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano