Sprejeti drugačnost
Šesta in zadnja predstava sezone koprskega gledališča je De Filippova Filumena Marturano. Koprodukcijo s SNG Nova Gorica režira Katja Pegan, delo je prevedel Srečko Fišer, v naslovni vlogi nastopa Saša Pavček. Premiera bo v petek.
Bine Matoh, Saša Pavček, Srečko Fišer in Martina Mrhar Foto: Andraž Gombač
KOPER>Filumena Marturano, ki jo je Eduardo De Filippo, vsestranski italijanski gledališki in filmski ustvarjalec, režiser in igralec, napisal leta 1946, je eno njegovih najodmevnejših del. Mnogi se ga spominjajo iz de Sicovega filma Poroka po italijansko (Matrimonio all'italiana, 1964) s Sophio Loren in Marcellom Mastroianijem. V slovenskih gledališčih so ga uprizorili že trikrat, med drugim leta 1955 v Trstu v režiji Jožeta Babiča, leta 1996 pa kot samostojni gledališki projekt Maria Uršiča z Mirando Caharija v vlogi Filumene.
Edoardo De Filippo je igro napisal za svojo sestro Titino, ki je z njo postala izjemno priljubljena. Na zasebni avdienci pri papežu Piju XII. mu je na njegovo željo recitirala del monologa iz Filumene Marturano, v katerem pripoveduje, kako je v stiski, ali naj nezakonskega otroka obdrži ali ne, nagovorila Marijo Cvetno. “Spričo netolerantnega odnosa krščanske cerkve do prostitutk in nezakonskih otrok - danes enako kot v času nastanka igre! -, je bila papeževa želja vsekakor izjemna in nenavadna počastitev,” pravi dramaturginja Martina Mrhar.
V Neaplju se po dvajset in več letih ljubezenskega razmerja kurtizana Filumena Marturano odloči, da je čas za poroko z bogatim slaščičarjem Domenicom Sorianom, ki mu na koncu prizna, da ima tri otroke, med njimi pa je eden njegov. Igro je tako kot večino svojih del De Filippo v celoti (z izjemo didaskalij) napisal v neapeljskem narečju. Z njim pa se je, kot je na včerajšnji tiskovni konferenci dejala dramaturginja Martina Mrhar, “zavzemal za angažirano 'civilno in politično funkcijo' svojega gledališča, saj je bil fašizem sovražen ne le do narečij pač pa tudi do lokalne avtonomije”.
Prav zato je pri dialektu tudi vztrajal, je poudaril tudi prevajalec Srečko Fišer, ki je doslej De Filippa prevajal že dvakrat. Prevajalec, ki meni, da je narečje za besedilo zelo “markantna, organska dimenzija,” se je pri prevajanju odločil za “mešano rešitev”, saj je le del besedila prevedel v primorsko narečno govorico: “Dialekt je De Filippo uporabil kot celostni jezik, v slovenskem teatru pa je kljub trudu nekaterih, da bi to spremenili, narečje še vedno atribut komedije, kar je za to igro premalo, saj je tako melodramatična, tragična kot komična.” Pri kreaciji odrske govorice Fišer posebej poudarja doprinos igralcev.
Dialekt zlasti zaznamuje Filumeno, ki jo igra Saša Pavček. Ta prihaja iz socialnega dna in, kot pravi igralka, jezik določa njen značaj. Kljub novemu prevodu pa so ohranili čas dogajanja. “Tisti povojni čas je bil težek, a dandanes imamo občutek, da smo tik pred tem. Naš čas je brutalnejši, brezobzirnejši in bolj egoističen. Tudi ljudje v predstavi so egoisti, a se na koncu znajo poslušati in razumeti,” pravi Pavčkova, ki pri predstavi poudarja pomen upanja.
Slednjega je zlasti moč ugledati v sposobnosti bogatega Domenica Soriana, ki ga igra Bine Matoh, da na koncu sprejme tri Filumenine otroke, čeprav ne bo nikoli izvedel, kateri je njegov. Matoh se je vloge ob starem prevodu sicer sprva lotil s skepso, a ga je nov prevod navdušil: “Sorianoima velik čustven razpon, ki ga je vredno igrati.”
Režiserka Katja Pegan posebej poudarja sklepno misel: ”Otroci so otroci in vsi so enaki,” ki je v popolnem nasprotju s predstavo Test, v kateri družina Korach ni bila sposobna sprejeti tujega otroka. Da je sporočilo o enakosti vseh otrok bolj subverzivno, kot bi lahko bilo kdajkoli prej, opozarja tudi Ira Ratej, umetniška vodja SNG. Meni namreč, da predstava govori predvsem o (iz družbe vse bolj izginjajočem) sočutju.
MAJA PERTIČ GOMBAČ