Spomin v opomin

Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci je nov dokumentarni film režiserke in scenaristke Maje Weiss, ki ga drevi ob 20.30 predstavlja v Artkinu Odeon v Izoli, v Kinu Pivka pa v nedeljo ob 18. uri.

IZOLA > Film, ki je nastal na pobudo Društva taboriščnikov ukradenih otrok, pripoveduje zgodbo o otrocih, ki so jih med drugo svetovno vojno nacisti nasilno odvzeli slovenskim družinam; očete so večinoma pobili, mame spravili v Auschwitz, otroke poslali v Nemčijo. “Njihovo zgodbo sem želela povedati v zgodovinskem kontekstu, še bolj pa - kar doslej še ni bilo narejeno - popeljati ukradene otroke nazaj v kraje njihovega odraščanja, kjer so lahko izpričali svoje spomine in se srečali s tamkajšnjimi ljudmi. Tako je prišlo do pretresljivih srečanj med nekdaj nasprotnima stranema,” pojasnjuje Maja Weiss, ki se je v vseh nemških mestih obrnila tudi na župane. “Na mojo pobudo smo župane nagovorili pred kamero in tako ugotovili, ali imajo odnos do zgodovine svojega kraja. Brez našega potovanja marsikje tega spomina ne bi bilo. In bilo bi, kot da ti otroci ne bi tam nikoli obstajali. Tako pa je film sprožil nadaljevanje akcije, za katero je društvo dalo pobudo že pred leti, in zelo sem vesela, da bodo ponekod počasi postavili spominske table.” Prvo tablo bodo junija postavili v Kastlu pri Ambergu na Bavarskem, kjer bo tudi prva projekcija filma z nemškimi podnapisi pod pokroviteljstvom tamkajšnjega župana.

Dokumentarec, ugotavlja režiserka, deluje na več ravneh: je protivojni film, ki jasno pove zgodbo ukradenih otrok, obenem pa “izzveni kot spomin in predvsem opomin, da se kaj takega ne bi nikoli več zgodilo”. Tako otroke s Petrička, o katerih je leta 2007 posnel uspešen dokumentarec Miran Zupanič, kakor ukradene otroke v filmu Maje Weiss, je po vojni doletela podobna usoda. Spet so postali žrtve, nezaželeni nebodigratreba, omadeževani z nemško izkušnjo. “V primerjavi s filmi, ki so bili na to temo že posneti, je nadgradnja našega filma povojno pričevanje, občutki ob tem, kar se je z njimi dogajalo po vojni. V tem filmu se ta povojna zgodba proti koncu šele začenja in marsikateri od ukradenih otrok mi je po filmu dejal, da bi lahko posneli še nov film - ukradeni otroci po letu 1945,” pravi režiserka, ki je ob pomoči Anite Mežnaršič v sklopu svojega Zavoda Maja Weiss film prvič sama tudi distribuirala. Pravice za predvajanje je odkupil Pop TV, kar jo posebej veseli: “Tako se odpira tudi prostor na komercialnih televizijah, ki bodo, upam, v prihodnje aktivno sodelovale tudi pri produkciji dokumentarcev z družbenokritično tematiko.”

Film, o katerem veliko podatkov hrani spletna stran www.banditenkinder.si, celostno podobo pa je zasnovala primorska oblikovalka Mateja Tomažinčič, spremlja potujoča razstava. Pripravil jo je dr. Tone Kregar, kustos Muzeja novejše zgodovine Celje.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---