Slovenski praznik glasbene svobode

Osemnajsti Jazz Cerkno je v najboljši maniri, predvsem pa z lahkotnejšimi “poslovilnimi” toni, sklenil brazilski tolkalec Cyro Baptista s kvartetom Banquet of the Spirits. Če ne bi slišali, ne bi verjeli. Baptista je muzičist neomejenega števila ritmov, gegov in zabavnih domislic, ki mu idej na odru zlepa ne zmanjka.

The Electrics - eden od največjih vriskov letošnjega festivala Jazz Cerkno Foto: Jože Štucin
The Electrics - eden od največjih vriskov letošnjega festivala Jazz Cerkno Foto: Jože Štucin

CERKNO > Minulo soboto smo sicer doživeli samo delček njegovih perkusionističnih čarovnij; dlje ko traja nastop, bolj je vzdušje veselo in sproščeno, pač v slogu izhodišča, da mora glasba predvsem dvigniti razpoloženje, povišati pulz in aktivirati ritmično trzavico celotnega telesa.

Festival, ki se sicer ponaša z modernim konceptom odprtosti za najbolj nenavadne in včasih prav zombijevske zvočne prakse, se je tako sklenil v maniri tradicionalnega glasbenika, ki svoje poslanstvo dopolnjuje z vedrimi in humornimi vložki, zvok pa preklada iz enega stila v drugega brez predsodkov, tako nekako, kot bi gradil zvočno palačo: temelji so ritmi od rokenrola preko latino pozibavanj do funka in swinga, melodije so okna, odprta na vse strani sveta, ostrešje pa je včasih pospravljeno, pogosto pa konfuzno, šarasto in od hiše, ki sicer trdno stoji, daleč najbolj zanimivo. Odlična popotnica in promocija za prihodnje leto, ko bo Jazz Cerkno počasi začel zapuščati najstniška leta. Mladenič je seveda že zdavnaj odrasel, da ne bo pomote, predvsem je profiliral svoj okus in ga očitno dokončno uglasil v tonaliteti, kjer ni tonike, niti dominante, en sam vodilni ton pa neprestano sili v novo in še neraziskano.

Če je bil četrtkov večer vsebinsko zelo razgiban, je bil petek precej bolj enovit. Slovenski ambasadorji free jazza Drašler/Karlovčec/Drašler so prizorišče podložili z obiljem improviziranih tonov, stilno čisto in domišljeno v niansah, ter ogreli oder za švedsko-nemško-kanadsko zasedbo Electrics. Jazzovska avantura se je z njimi razširila na polje konkretnega zvočnega sveta, kjer je vse zveneče lahko sestavni del umetniške ponudbe. V duhu popolne abstrakcije torej, brez omejitev in zadržkov, če izvzamemo tišino, ki na koncu prereže vsak zvok in ga vrne v območje latentne možnosti.

Temu sta se nato posvetila jazzovski samuraj in harmonikar Kimmo Pohjonen ter njegova hči, bobnarka in pevka Saana. Duo je prav v Cerknem prvič nastopil izven meja domače Finske in nam s projektom Alcoholic Atheists razložil to, kar nam festival pripoveduje že od vsega začetka (če si sposodimo Huxleyevo misel), da edino tišina lahko bolje kot glasba izraža neizrekljivo. Pohjonenova sta odluščila kar lepo število plasti, prišla prav blizu čiste golote, finale pa nato prepustila sobotnim glasbenikom, kjer je festivala kulminiral na več ravneh.

Tradicionalni popoldanski koncert je v prostorih glasbene šole daroval fenomenalni violončelist Tristan Hosinger iz ZDA, ki se je zvečer pridružil kvartetu Bauer/Hosinger/Kern/ Falb. Glasbeniki so sestopili iz sveta pričakovanega in v enournem nastopu naimprovizirali toliko različnega in raznovrstnega, da je kronistu vzelo zmožnost zabeležke. Se je pa v ospredje vseeno zrinil učinek performansa, ki stavi na učinke absurdnega. Pred nami je zaživela nekakšna reciklaža kabareja, ki pripoveduje zgodbo o minljivosti, brezupnosti in kratkotrajnosti vsega, kar se lahko ponaša s prefiksom “človeškega”: človek sedi v parku, človek mine, park ostane ...

Depro, ki se je kot koprena razrasla čez plinska ogrevala in skoraj osmodila naše čute, je takoj razpršil Eco D' Alberi Quartet, ki je prelepo prejazzil nekaj že skoraj klasičnih vsebin, ki so jih prvobitno zastavili Coleman, Coltrane in Cecil Taylor.

Festival je ob glavnem odru vzpostavil še nekaj alternativnih dogajališč. Naj omenimo samo “bekstejč” v bližini šanka s kalamari in golažem, kjer so med drugim nastopili tudi domači muzikanti Kar Češ Brass Band, ki so jazz počlovečili v godbo za žive in mrtve, za vesele in žalostne, za trezne in take, ki trznejo le še na iskrenost ter spontanost.

In če povzamemo: po zagotovilu Boštjana Cveka, vodje festivala, je bil 18. Jazz Cerkno razprodan do zadnjega kotička. Letošnji festival je odzvenel točno tako, kot smo se nadejali - pustil je odprta vsa vrata za kreativce, ki se bodo v Cerknem, na največjem slovenskem prazniku glasbene svobode, srečali prihodnje leto, ko bo neumorni Dario Cortese imel nemara več možnosti nabiranja divje hrane po Poreznu, ki je bil letos mrzel in snežno bel.

JOŽE ŠTUCIN


Najbolj brano