• Po premieri dokumentarnega filma Slovenija moja dežela so  ob scenaristu in režiserju Dimitru Anakijevu (desno) spregovorili še Irfan Berišević, Dominik Nemec in Uršula Lipovec Čebron
    Po premieri dokumentarnega filma Slovenija moja dežela so ob scenaristu in režiserju Dimitru Anakijevu (desno) spregovorili še Irfan Berišević, Dominik Nemec in Uršula Lipovec Čebron
    Foto: Robi Šabec
  • Dimitar Anakiev
    Dimitar Anakiev

Slovenija, čigava dežela?

četrtek, 28. februar 2013, 10:15

“Leta 1992 je vlada Republike Slovenije iz registra državljanov izbrisala približno. 25.000 ljudi, sedaj pa na podoben način briše vse Slovence,” je Irfan Beširević, eden od protagonistov filma Slovenija moja dežela, po sredini premieri v Kinodvoru nagovoril občinstvo, in nakazal skupne točke med dogajanjem pred 21 leti in aktualnimi razmerami.

LJUBLJANA> V sredo 26. februarja, natanko 21 let po tem, ko je iz registra državljanov brez opozorila odstranila približno 25.000 ljudi, so v Kinodvoru pripravili premiero dokumentarnega filma Slovenija moja dežela. Posnel ga je Dimitar Anakiev, tudi sam eden od izbrisanih, ki se je izbrisu posvetil že v dveh svojih prejšnjih delih (Rubbed Out, Državljan A. T.).

V predstavitvi dokumentarca Slovenija moja dežela so med drugim zapisali, da gre za film o izkoreninjenosti in človeški potrebi po družbeni pripadnosti.

Dimitar Anakiev (1960, Beograd) je neodvisni filmar, pisatelj in pesnik. Leta 1986 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Nišu in nato sedem let delal kot zdravnik. V Slovenijo se je preselil leta 1987, a bil 26. februarja 1992 izbrisan. Naslednjih deset let je bil prisiljen živeti brez osebnih dokumentov. V tem času je kupil majhno video kamero in z namenom, da prikaže sebe in druge ljudi z obrobja družbe, začel svojo filmsko kariero. Za dokumentarec Amigo je leta 2003 prejel nagrado vesna.

Anakiev beleži zgodbi dveh izbrisanih - Nisveta Lovec in Irfan Berišević sta po osamosvojitvi zamenjala kulturno identiteto in se poskušala vključiti v novo okolje: Nisveta se je, denimo, spreobrnila iz islama v krščanstvo, postala je prepoznavna članica Baptistične cerkve v Ljubljani, kjer poje v cerkvenem zboru ... Zadnji v nizu filmov scenarista in režiserja Dimitra Anakieva (ki je tudi predsednik Zveze Izbrisanih Slovenije) tako skozi dve, vsebinsko nadvse močni, osebni zgodbi spregovori o širši, univerzalni metodologiji kršitve človekovih pravic delu državljanov Republike Slovenije in na filmsko subtilen način izriše konkretne posledice banalnega, birokratskega a natančno določenega postopka izbrisa. “Prikrito izvajanje nacionalistične politike v postkomunistični državi je povzročilo veliko težav v razumevanju, kaj se je v resnici dogajalo v zgodbi o izbrisanih. To je moj tretji film o izbrisanih in poskusil sem iti karseda daleč v iskanju pravih vzrokov in motivov. Pri preoblikovanju kafkovske zgodbe v sodobni diskurz vsakdanjega življenja sta mi bila v veliko pomoč izjemna akterja, Nisveta in Irfan. Zgodba se odvija na Balkanu, a se lahko pripeti tudi kjerkoli drugje,” je filmu na pot zapisal Anakiev.

V pogovoru, ki je sledil projekciji, so se Anakiev, Irfan Beširević (nastopajoči v filmu), Dominik Nemec (odvetnik, ki zastopa Zvezo Izbrisanih Slovenije) ter moderatorka Uršula Lipovec Čebron (Filozofska fakulteta) dotaknili, pravnih, političnih, socialnih, predvsem pa etičnih posledic, ki so celo po razsodbi Evropskega sodišča še vedno deležne le sprenevedanja odgovornih.

Anakiev, ki je pred dokumentarcem Slovenija moja dežela posnel že dva s tematiko o izbrisu, je na ljubljanski predstavitvi še dodal, da so njegovi zadnji filmski projekti deležni vse močnejše (politične) cenzure in kot enega od osrednjih, konkretnih razlogov navedel dejstvo, da prav v teh svojih filmih omenja Janeza Janšo, kot nekdanjega komandirja Titove delovne brigade (v Kobaridu).

Da pa Dimitar Anakiev, ki je bil leta 1992 tudi sam ne le izbrisan, temveč iz svojega doma v Tolminu tudi deportiran v tujino, o omenjeni tematiki še ni rekel zadnje besede, je zbranemu občinstvu pojasnil v sklepnem delu pogovora: “V naslednjem dokumentarnem filmu, ki ga želim posneti, bi rad spregovoril o ilegalnih deportacijah, ki so doletele del izbrisanih. V kolikor bi lahko pogojno rekli, da je zgodba o izbrisanih svetlejša plat izbrisa, pa je deportacija in izgon iz Republike Slovenije prav gotovo najbolj temna plat tega izbrisa, ki se je za marsikoga končala tudi tragično.”

ROBI ŠABEC


Povej naprej: