Slovenci moramo delovati “glokalno”

S predstavitvijo knjige Mikrofonije tržaškega književnika Mirana Košute so v kozinski enoti Kosovelove knjižnice sklenili mesec kulture. Pogovor z avtorjem se je sukal okrog različnih tem, beseda pa stekla tudi o pomenu kulture za slovenstvo, ki zlasti v Italiji še bije svoj vsakodnevni boj za etnično preživetje.

Miran Košuta in Patricija Dodič na predstavitvi Mikrofonij v kozinski knjižnici Foto: Bogdan Macarol
Miran Košuta in Patricija Dodič na predstavitvi Mikrofonij v kozinski knjižnici Foto: Bogdan Macarol

KOZINA >“Slovenci smo se v zgodovini najbolj potrjevali s kulturo. Najočitnejši dokaz njene samosvojosti je bogat in lep jezik. Kot eden od 6800 jezikov, kolikor jih je na svetu registriranih, je slovenščina zagotovo bolj ogrožena kot francoščina. Pa vseeno Francozom niti na kraj pameti ne pade, da bi ukinjali svoje ministrstvo za kulturo, saj se zavedajo njegovega daljnosežnega avtonomnega pomena za narod, ki še šteje za kulturnega,” si Miran Košuta ni mogel kaj, da se ne bi obregnil ob slovensko dnevno politiko. Pogovor z njim je vodila Patricija Dodič, za glasbene vložke na instrumentu hang pa je poskrbel Boris Magdalenc.

Iz mikrofona na papir

Povod za druženje, ki se ga je žal udeležila le peščica domačinov, je bila knjiga Mikrofonije. “V svoji šesti knjigi sem prenesel na papir besedne utrinke, ki sem jih v letih od 1982 do 2010 javno ubesedil prek mikrofonov,” je Košuta zarisal miselni okvir knjigi in večeru.

V delu, ki je pri Založništvu tržaškega tiska izšlo pred dvema letoma, je zbral pet pogovornih intervjujev in 23 govorov na različne teme - od Prešerna in slovenske kulture, slovenskih piscev in ustvarjalcev, jezika in narodne istovetnosti do kulturnih žarišč in slovenskega narodnoosvobodilnega boja.

Prof. dr. Miran Košuta je slovenski literarni zgodovinar, kritik in esejist, rojen leta 1960 v Trstu. Diplomiral je iz slovenščine in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti in iz klarineta na konservatoriju v Benetkah. Bil je urednik pri Založništvu tržaškega tiska v Trstu, nekaj časa je bil zaposlen kot prevajalec na tržaškem sodišču. Leta 2000 je postal profesor slovenske književnosti na Univerzi v Rimu, sedaj pa opravlja enako službo na Filozofski in leposlovni fakulteti Univerze v Trstu. Popis njegovih del, ki so predstavljena v knjigi Mikrofonije, šteje prek 430 naslovov.

Fuzbal ali Prešeren

“Če se prebivalci osrednje Slovenije danes pogosteje prepoznajo v nogometni ekipi kot v Prešernu, pa nas, Slovence v Italiji, še vedno določa prav naša kultura,” je predstavil vsakdan nekoga, ki ima italijansko državljanstvo in je Slovenec po narodnosti, kar marsikateremu Italijanu še vedno ni razumljivo, saj arhaično enačijo narod in državo. “Kljub temu, da ima slovenščina v Italiji v teoriji in na papirju pravno varstvo, se pravic do njene javne rabe še vedno poslužujemo preskromno, saj je v javnem življenju, razen redkih izjem, skoraj še ni mogoče slišati ali prebrati,” je z grenkobo v glasu opisoval realnost življenja Slovenca v Italiji.

Muke s pravico do š-ja

Po odobreni poslovenitvi priimka je italijanski Uradni list Košuti kar dvakrat zapovrstjo popačil ime, a se ni dal in je končno dosegel svoje. “In kaj se mi zgodi nedavno? Guverner Furlanije - Julijske krajine mi pošlje na dom mojo zdravstveno izkaznico brez strešice. Vrnem mu dokument in dokler ne je popravijo, raje ostanem brez zavarovanja,” opiše kalvarijo nekoga, ki si v Italiji zgolj želi povrnitev izvornega priimka, ki so mu ga fašisti samovoljno poitalijančili.

Kljub vsemu pa se klima Italijanov do slovenske kulture postopoma topli. “To dokazujejo tudi vse pogostejši prevodi del slovenskih književnikov v italijanščino. Drži pa tudi, da jih sami v obratni smeri še vedno krepko prekašamo,” je Košuta zaznal tudi sledi normalizacije sobivanja.

Ob koncu pogovora je posvetil pozornost tudi prihodnosti slovenščine v Italiji. ”Za naše etnično preživetje je nujno, da slovenščino aktivno gojimo na vseh ravneh. Zlasti naše mlade, ki so najbolj na udaru večinskih medijev in italijanske kulture, bomo ohranili kot člane naše jezikovne skupnosti, če bo naš jezik živ, sočen, moderen in uporaben. V čedalje bolj globalnem svetu moramo zato razmišljati lokalno, navzven pa delovati 'glokalno',” je bil Košuta zmerni optimist.

BOGDAN MACAROL


Najbolj brano