Slataperjev Kras skozi objektiv

Fotografska razstava, ki je poklon knjigi Moj Kras pisatelja Scipia Slataperja (1888-1915), kaže Kras brez barv, ampak še kako poln življenja.

Že prvi dan si je razstavo ogledalo veliko obiskovalcev
 Foto: Petra Mezinec
Že prvi dan si je razstavo ogledalo veliko obiskovalcev  Foto: Petra Mezinec

SEŽANA > Do 15. junija bo v Kosovelovem domu odprta razstava 19 fotografov iz Italije in Slovenije, ki so jo pripravili pred dvema letoma v spomin na stoto obletnico izida knjige Moj Kras (Il mio Carso) tržaškega pisatelja Scipia Slataperja. Avtor, ki je manj poznan tako v širši italijanski kot tudi slovenski javnosti, se je rodil v Trstu, njegova mama je bila Italijanka, oče pa je izhajal s Češke. Verjetno se prav zaradi svojega porekla nikoli ni počutil Italijan, zavračal je italijanski nacionalizem, prav tako ni čutil, da je del slovanske skupnosti. Najbolje se je počuti na Krasu, v Ocizli je tik pred izbruhom prve svetovne vojne napisal svoje najznamenitejše delo, pesniško avtobiografijo Moj Kras.

Kot je povedal eden od kustosov razstave Marco Spanò, je bil osnovni cilj projekta, ki so ga zasnovali pri Kulturnem združenju NADIRpro (Associazione culturale NADIRpro) združiti dve veji umetnosti, fotografijo in literaturo. “Prav nobenih posebnih omejitev si nismo postavljali. Zanimivo je, koliko različnih interpretacij je sprožilo delo Moj Kras,” je pojasnil. Iz razstave tako sledi jasno sporočilo: toliko kot je sodelujočih fotografov, toliko je interpretacij. Razstavi na pot so med drugim zapisali tudi, da sodelujoči fotografi Krasa niso dojeli zgolj kot geografski prostor oziroma kot fizični prostor, marveč kot “stičišče in prehodišče, križišče kultur, skupnosti, jezikov, oseb, pa tudi kot miselno prizorišče, kot razsežnost, ki vabi k raziskovanju in odkrivanju, kot meja, ki izziva prekoračitve, kot notranje potovanje.”

Na razstavi Moj Kras/Il mio Carso se fotografijami predstavljajo Carlo Alberto Andreasi, Luca Bellocchi, Elisa Biagi, Primož Bizjak, Marco Covi, Paola di Bella, Marcus Gabriel, Elio Germani, Fabrizio Giraldi, Stefano Graziani, Roberto Kusterle, Laura Leita, Gianni Palcich, Roberto Pastrovicchio, Alessandro Ruzzier, Sergio Scabar, Mario Sillani Djerrahian, Marco Spanò in George Tatge.

Rdeče niti tako ni težko najti: “Vsi sodelujoči fotografi so pripravili črno bele fotografije, kar je mogoče malo presenetljivo, glede na to, da so pri mnogih prva asociacija na Kras žive barve, v katere se ta pokrajina preobleče v jesenskem času.” Ne preseneča pa, da se je le en fotograf odločil, da posname portret. “Pa še pri njem gre za zlitje človeka in kamna,” se nasmehne Spanò.

Fotografinja Elisa Biago iz Križa pri Trstu meni, da je Slataperjevo delo melanholično in na trenutke težko: “Vedeti moramo, da je tekst pisal po tem, ko je njegovo dekle storilo samomor.” Sama pravi, da Kras, še posebej svoje okolje, čuti vsak dan: “Krasu je posvečena moja prva in zadnja fotografija.”

PETRA MEZINEC


Najbolj brano