Skulptura, rojena iz črte

Skulptura se velikokrat rodi kot črta, prenešena na papir. Priložnosti, da bi si ogledali tovrstne “zabeležke”, ni veliko, še manj znane pa so risbe kiparjev, ki so navkljub morebitni posredni navezavi na kip umetnine same po sebi. Na posrečeni postavitvi v izolski galeriji Insula risbe Janeza Lenassija (1927-2008) in Zmaga Posege (1959-2009) zaživijo polno, od kipov neodvisno življenje.

IZOLA > Janez Lenassi in Zmago Posega sta najbolj znana po kiparjenju v kamnu, a med njima so tako generacijske kakor slogovne, tematske in izvedbene razlike. Te pridejo do izraza tudi na razstavi Risba kiparja (na ogled bo do 20. decembra), ki je bila sprva zamišljena kot obsežnejša skupinska predstavitev. A se je kustos Dejan Mehmedovič na koncu odločil za predstavitev del Lenassija, začetnika kiparskih simpozijev pri nas, in Posege, ki sta mu letos posvečeni pomembni retrospektivi v novogoriški Mestni galeriji in v Obalnih galerijah.

“Čeprav je risba lahko v neposredni povezavi s kiparjevim delom, je obenem lahko tudi medij, način in področje, kjer umetnik širi raziskovanje lastne vizualne ustvarjalnosti,” pojasnjuje osnovni koncept Mehmedovič, ki poudarja, da predstavljene risbe povezuje predvsem motiv človeške figure. Ta se pri obeh pojavlja tudi pri posameznih kipih, a pri razstavljenih delih gre, kakor poudarja kustos, za usmeritev v optično raziskavo oblike. Slednje, kakor je mogoče ugotoviti na razstavljenih delih, pripelje kiparja do precej drugačnih končnih podob. Te so prvič predstavljene javnosti, vendar v resnici ne gre za pravo soočenje; nabora del sta specifična, v izhodišču drugače zastavljena in zato v vseh pogledih težko primerljiva.

Pri veliki večini Posegovih del je najbolj očitno, da gre za risbe, ki že mejijo na slikarstvo. “Pred seboj imamo risbo, ki je v enem pogledu lahko osnutek, v drugem pa že slika. Slednja ni ustvarjena z namero, da bi bila razstavljena kakor slika, temveč je temeljni del kiparskega dela. Saj tudi kipar potrebuje sliko, da razvija svoj miselni koncept, ki sicer ni realiziran tridimenzionalno, v materiji, temveč v primarni fazi, v sliki. Ne ostane torej zgolj pri zamisli, vendar ni nujno, da se iz nje na koncu res materializira kip,” pojasnjuje kustos, ki je s postavitvijo želel poudariti, da gre za dela, ki niso bila namenjena javni predstavitvi. Vse risbe so na lepenko pritrjene s tankimi kovinskimi žebljički, kar poudari občutek, da je bil proces dela v marsikaterem primeru še v polnem teku.

To je še veliko bolj razvidno iz risb Janeza Lenassija, ki so razdeljena v tri sklope.

V prvem so razstavljene zgodnje risbe iz šestdesetih let, povečini študije človeškega telesa, pri katerih izstopa izjemen smisel za linijo, s katero je bil kipar, denimo ženski akt, sposoben pričarati že v nekaj potezah.

V drugem sklopu so podobe že stilizirane, zreducirane na like, večinoma za predpriprave na kip. Med njimi je tudi zanimiv avtoportret ter študija za kip, ki ga je ustvaril na prvem simpoziju v St. Margarethnu; tu lahko opazimo redukcijo, s katero je iz ženske podobe stiliziral kip.

Izčiščene linije so najbolj prišle do izraza v zadnjem obdobju, ki ga zajema tretji sklop, kjer prevladujejo vzorčaste geometrije, izvirajoče iz narave. “Skladnost, ki jo je umetnik odkril v naravi in jo z izjemnim občutkom prestavil v svoje umetniške stvaritve, morda izvira ravno v njegovi primarni poglobljeni likovni obdelavi človeškega telesa. Morda bi v nizu tokrat razstavljenih risb odkrili nekakšen zametek odnosa, ki je pri Lenassiju vseskozi potekal v smeri človeško-naravno, in je v kompleksni izpolnitvi celostnega kroga zajel popolno doživetje bivanjskega,” še poudarja kustos.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---