Škorpijon se je vrnil v Trst
V novem tržaškem razstavišču Magazzino delle idee (Skladišče idej) na Corsu Cavour je na ogled razstava del tržaškega umetnika Bogdana Groma. 94-letni Grom, ki živi v ZDA, je edini še živeči ustvarjalec med tistimi tržaškimi slovenskimi slikarji, ki so ustvarjali takoj po drugi svetovni vojni in so jih poimenovali škorpijoni.
Bogdan Grom na tržaški razstavi Foto: Sergio Paoletti
TRST> Novo razstavišče vodi Tržaška pokrajina, leži pa na Corsu Cavour, ob morju, tik ob teatru Miela. Pri razstavi je sodeloval slovenski konzulat v Trstu, na ogled pa je več kot sto del, ki prihajajo iz avtorjevega osebnega arhiva ter iz javnih in zasebnih zbirk, iz tržaškega muzeja Revoltella, slovenske Narodne in študijske knjižnice v Trstu, goriške finančne družbe KB 1909, občine Zgonik in inštituta Galvani.
Od Trsta do Twaina
Bogdan Grom (1918) je umetnik, ki ga je rodni Trst s Krasom zaznamoval za vse življenje. Rodil se je na Proseku, likovno umetnost je študiral v Perugii, Rimu in Benetkah. Po vojni je poučeval na Ptuju, pozneje na slovenskih šolah v Trstu, veliko je potoval in za kratek čas živel v Pragi, Zagrebu, Subotici, Beogradu, Ljubljani, leta 1957 pa se odločil za pot v New York. Pred odhodom v Ameriko se je uveljavil kot slikar krajinskih tržaških motivov v oljni tehniki, hkrati je eksperimentiral še z drugimi tehnikami. Posebej značilna zanj so dela v tehniki batika, bralcem pa so znane njegove ilustracije zgodb Marka Twaina o Tomu Sawyerju in Huckleberryju Finnu ter duhovitih knjig Jeroma Klapke JeromaTrije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo in Trije možje se klatijo.
Razstava je na ogled do 3. februarja. Vodeni ogledi razstave v slovenskem jeziku bodo 12., 19. in 26. januarja ob 16. uri in 2. februarja ob 16. uri.
Razstavljati je začel leta 1949 s skupino slovenskih tržaških umetnikov v galeriji Škorpijon v Trstu, zato jih je kustos Vid Lenard na nedavni razstavi Razprta obzorja (Tržaški slovenski slikarji 1945-60) v Cankarjevem domu imenoval kar slovenski škorpijoni. Mednje je prištel še Milka Bambiča, Jožeta Cesarja, Avgusta Černigoja, Roberta Hlavatyja, Avrelija Lukežiča, Rudolfa Saksido, Alberta Sirka, Lojzeta Spacala. Gromova dela so bila poleti na ogled tudi na istoimenski razstavi v bivši tržaški ribarnici, v Salone degli Incanti.
Ameriško obdobje je začel v duhu dinamizma in neofuturističnih poskusov in kasneje prešel še druge razvojne faze abstrakcije in figuralike. Ustvaril je številne večje kiparske objekte za javne prostore, njegovi mozaiki in vitraži krasijo podobne dosežke v arhitekturi, zlasti sakralne, denimo armensko katedralo sv. Vartana v New Yorku. V ljubljanski Moderni galeriji so mu leta 2008 pripravili retrospektivno razstavo, junija lani pa ga je z zlatim redom za zasluge odlikoval predsednik Danilo Türk.
Film, katalog ...
Sama razstava je razdeljena v sedem sklopov, ki so jih poimenovali: občutek stvarnosti; Amerika, potovanja in družbeni odmevi; New York: linija in barva; tridimenzionalnost; ekspresionizem, oblike in kraška erozija; arhitektura, tehnike, umetnost in religija. Na ogled je tudi petdesetminutni dokumentarni film o Gromu, ki ga je režiser Damjan Kozole posnel v koprodukciji RTV Slovenija in družbe E-Motion Film/Vertigo.
Razstavo bo pospremil tudi katalog (menda bo vsak čas zunaj) z reprodukcijami vseh razstavljenih del ter z besedili Milčka Komelja, Vanje Štrukelj in Giulia Montenera. Komel piše o Gromovi sproščeno eruptivni, barvito pretanjeni umetnosti, ki vselej, tudi v Ameriki, ohranja instiktivno zavest o povezanosti z domačo naravo. “Ves čas ga je najbolj napajala in usmerjala sama arhitektonska konfiguracija primorskega ambienta.” Vanja Štrukelj v besedilu Vračanje k zgodbi. Zapisi ob robu obuja srečanja z mojstrom, v katerih sta obnovila vse faze njegovega umetniškega ustvarjanja, Montenero, ki je za tržaško Pokrajino uredil katalog, pa v poglavju Zgodovina smo ljudje piše o pristopu k razstavi.
KLAVDIJA FIGELJ