Skorajda popolno

Mehičan Alfonso Cuarón je že s filmom Otroci človeštva dokazal, da ve, kako se streže znanstvenofantastičnemu filmu. Z njegovim zadnjim filmom Gravitacija, ki pridno polni kinodvorane po svetu, bi lahko skorajda ustvaril najboljši znanstvenofantastični film zadnjih let. Kazita ga samo dva patetična elementa, vse drugo je čisti filmski užitek.

Ljubitelji tehtnejšega znanstvenofantastičnega filma, ki se ne šopiri z vratolomnimi akcijskimi prizori in “masturbirajočo” digitalno animacijo v ustvarjanju najbolj neverjetnih vesoljskih stvorov, velikokrat ostanejo praznih rok. V zadnjih letih so ljubitelji tovrstnega znanstvenofantastičnega žanra, križanega z elementi psihološkega trilerja, zadovoljno predli ob filmu MoonDuncana Jonesa, sicer sina Davida Bowieja, še več let nazaj je celo presenetil Ron Howard z Appolo 13. Na piedestalu nepreseženih mojstrovin pa še vedno kraljujeta 2001: Vesoljska odiseja (S. Kubrick) in Solaris (A. Tarkovski).

Cuaronóva Gravitacija nedvomno sodi v ta filmski milje. Osnovna zgodba je zelo enostavna. Sandra Bullock v vlogi odtujene znanstvenice in George Clooney v vlogi šaljivega in prekaljenega starega (astronavtskega) mačka v družbi ostale posadke opravljata rutinski pregled Nasinega satelita v zemeljski orbiti. Toda Cuarón ne čaka dolgo, da prekine ležerno in sproščujoče “brkljanje” po vesolju in uživanje v sapo jemajočem razgledu na Zemljo. To idilo namreč hitro prekine rafal delov odsluženega ruskega satelita, ki je bil pomotoma sestreljen, in popolnoma uničijo njihovo plovilo. Tu se začne napeti triler, ki traja “vse do zadnjega diha”. Bullockova in Clooney ostaneta sama samcata s svojo omejeno zalogo kisika in edino rešitvijo na obzorju, da se odpeljeta do ne tako bližnje ruske vesoljske postaje, od koder bi se zapeljala varno na Zemljo. A preprekam ni videti konca in prav tako tudi napeti “živčni vojni”, ki jo doživlja gledalec.

Presežki? Alfonso Cuarón popolnoma razume in obvlada 3D filmsko tehniko in gledalcu uspe na filmskem platnu pričarati vizualni občutek gravitacije v vesolju. Za to je zaslužna lebdeča in tekoča kamera ter dolge, neprekinjene sekvence. Zaradi slednjega je tudi Cuarónov film definitivno eden boljših, če ne celo najboljših 3D filmov, kjer bodo tudi največji skeptiki te tehnike neizmerno uživali v lebdečem toku dogajanja. To režijsko popolnost kazita le himnična in čustveno nabita glasbena spremljava, ki ob koncu filma začne pošteno najedati živce, ter patetični leitmotiv Bullockove (umrla hčerka), ki da ultimativni zagon njenemu samoohranitvenemu nagonu. Nekaj je tudi znanstvenih netočnosti (lasje Bullockove ne plapolajo, vsi sateliti niso v isti zemeljski orbiti), a po pojasnilih Cuaróna naj bi šla ekipa zavestno v to.

BILJANA PAVLOVIĆ

---