“Skoraj popoln zločin”

V knjigarni Minerva v Trstu so v petek zvečer med predstavitvijo knjige o taborišču v Trevisu stopali po sledeh “skoraj popolnega zločina”. Zgodil se je nekje med poletjem 1942 in poletjem 1943 v Trevisu pri Benetkah.

TRST> V koncentracijskem taborišču Monigo je v enem letu umrlo približno 200 ljudi, od tega 50 otrok, večinoma prebivalcev tedanje Ljubljanske pokrajine. Krivcev pomora niso nikoli kaznovali, globoko so zakopali tudi spomin na tragične dogodke, onemogočili preiskave.

Z vztrajnim, trmastim, skoraj deset let dolgim raziskovalnim delom, ki je spominjal bolj na “arheološka izkopavanja”, je Francesca Meneghetti iz Trevisa (zase pravi, da je učiteljica, ne zgodovinarka) prišla na sled zločina, razkrila njegove grozljive razsežnosti in pretresljive podrobnosti. O tem je napisala knjigo, ki jo je naslovila Di là del muro, Il campo di concentramento di Treviso 1942-43 (Na drugi strani zidu, koncentracijsko taborišče v Trevisu 1942-43). Raziskavo je marca izdal Inštitut zgodovine odporništva in sodobne družbe iz Trevisa, v petek pa so jo predstavili najprej v Ljubljani, nato še v Trstu.

O koncentracijskem taborišču Monigo, kamor je italijanska vojska deportirala civilno prebivalstvo z zasedenih območij Jugoslavije, večinoma Slovence in Hrvate, se je že pisalo, vendar površno in zelo mimogrede, saj ni bilo na voljo zanesljivih podatkov. Šele Meneghettijeva je odgovorila na številna še odprta vprašanja. Predvsem pa se v njeni knjigi ne piše več o koncentracijskem taborišču Monigo, ampak o Trevisu, saj je Monigo zgolj predmestje Trevisa. “Zdi se, kot da so želeli z zakrivanjem imena mesta, kjer je bilo taborišče, tudi zakriti sledove zločina,” je na predstavitvi v Trstu dejala avtorica. “Kdo pa ve, kje je Monigo?” Vprašala se je tudi, kako je možno, da domačini niso skoraj ničesar vedeli o taborišču, pa čeprav je bilo tik ob zelo prometni cesti, ki Treviso povezuje z Montebelluno.

Dogajanje je bilo sicer skrito za visokimi zidovi vojašnice, pa vendar so nenehno vozili vojaški tovornjaki s svojim tovorom moških, žensk in otrok. Okrog vojašnice je bil tudi nenavadno gost promet mrtvaških vozov. Kam so odpeljali toliko mrtvih? V skupno grobnico na tamkajšnjem pokopališču. “Kako to, da domačini niso ničesar posumili?” se je vprašala Meneghettijeva.

Po padcu fašizma in kasnejši kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so taborišče razpustili, nedotaknjeno pa so pustili strukturo vojašnice. Leta 1945 postane begunski center, kasneje pa spet vojašnica za rekrute. “Mladi vojaki niso vedeli, da spijo v prostorih, kjer so med vojno trpeli in umirali slovenski in hrvaški deportiranci,” je dejala. Niti skromna spominska plošča ne opozarja na žrtve nasilja fašističnega režima.

“Zakaj takšna zamuda pri raziskovanju koncentracijskih taborišč v Italiji?” se je na predstavitvi zgroženo spraševal tržaški zgodovinar Roberto Spazzali. “Fašizem nosi največji delež krivde, toda storilci grozodejstev v taboriščih so bili predstavniki države, uslužbenci notranjega ministrstva in vojske. To je velik problem. Prav oficirji so najbolj onemogočali razkritje resnice in vzdrževali zaroto molka.”

Taborišče v Trevisu je bilo samo eno od številnih, ki jih je italijanska država med vojno postavila na svojem ozemlju ali na območju nekdanje Jugoslavije. O njih je v knjigi I campi del duce (Ducejeva taborišča) obsežno pisal Carlo Spartaco Capogreco. Ivo Jevnikar, novinar in predstavnik Društva slovenskih izobražencev, ki je soorganiziralo predstavitev knjige, je napovedal skorajšnji izid slovenskega prevoda Capogrecove knjige.

ROBERT ŠKRLJ

---