Simbolični poziv k renesansi

Vsaka nova stalna muzejska zbirka je praznik. Za Koper ima zbirka Renesansa, ki jo Pokrajinski muzej slavnostno predstavlja v soboto, še poseben pomen. Posvečena je obdobju, ko je bilo mesto pod Benetkami v popolnem razcvet.

KOPER > A cilj dogodka Renesansa v Kopru je precej drznejši od ohranjanja spomina na preteklost: del nekdanjega duha želijo namreč vrniti. Pri čemer simbolno opozarjajo, da se morajo z njim vrniti iz Italije umetnine, ki sodijo v mesto.

“S sobotnim dogajanjem ob Poletni muzejski noči muzej začenja zgodbo Renesanse v Kopru. Zgodba družbenega, ekonomskega in umetniškega vrhunca Kopra za časa Beneške republike, od leta 1400 do 1600, je tista identiteta, s katero želimo ponovno napolniti mesto, ki se je zaradi geopolitičnih dogodkov v zadnjih petih letih oddaljilo od svoje veličastne zgodovine,” pojasnjuje Luka Juri, direktor koprskega pokrajinskega muzeja. S sodelavci je zasnoval pestro sobotno dogajanje, naslovljeno Renesansa v Kopru, z vrhuncem ob otvoritvi stalne zbirke Renesansa.

Cilj so koprski zastavometalci

A še pred otvoritvijo razstave bo muzej gostil delavnico renesančnega plesa, renesančnih pričesk, kasneje pa si bodo obiskovalci lahko ogledali še prikaz postopkov restavriranja renesančnih predmetov. Prava paša za oči bo ob 18. uri povorka zastavometalcev iz mesteca v bližini Padove in renesančne oborožene skupine, ki bo kasneje prikazala še mečevanje na vrtu muzeja. Tam bo po 22. uri renesančni ples. A ”sbandieratori” ne prihajajo v Koper zadnjič, kot poudarja Juri, saj naj bi pod njihovim mentorstvom v roku enega leta zaživela tudi čisto prava koprska zastavometalska skupina s koprskimi zastavami, v bodoče pa si želijo tudi skupini renesančnih figurantov in plesalcev.

Najpomembnejši dogodek bo odprtje stalne zbirke, ki pa je, kot poudarjata kustos Edvilij Gardina in restavratorka Lidiga Gardina, plod sodelovanja mnogih posameznikov, od restavratorjev do postavljavcev vitrin in nenazadnje fotografa, ki je prispeval zahtevno povečavo detajla pročelja Pretorske palače. Zbirka je generacijsko nadaljevanje zasnove zbirk, ki je v muzeju vzklila že leta 1986 in je poseben poudarek dajala prav renesansi.

To so naši umetniki

“Koper je postal že v 13. stoletju upravno in vojaško središče v Istri, Benetke pa so v obalnih mestih pustile neprecenljivo dediščino, ki se izraža v nadgradnji, v umetnosti. Naša država je zelo bogata z gotiko, z romaniko, z barokom, ni pa veliko renesanse. In v tem kontekstu je naša ustanova daleč največji zaklad in zakladnica tudi naše sedanje slovenske kulture, ne zgolj istrske. Poudarjam, ne tuje! Saj po navadi rečemo, da je to beneško. A beneško je naše. Koper je sestavni del velike beneške izkušnje v geografskem in političnem prostoru, ki ga danes pokriva naša državica. To niso bili tuji mojstri, to so domači mojstri. Tako kot je Kremser Schmidt doma na Štajerskem in na Kranjskem, sta tudi Rossellino ali Vittore Carpaccio doma v Kopru,” poudarja kustos, ki se je na razstavi odločil narediti tudi simbolno gesto.

Poleg številnih manjših predmetov iz brona, kamna, lesa in keramike, izvirnika kipa pravice, ki je krasil Pretorsko palačo, in bo prvič predstavljen javnosti, brona Nicolòja Donàta, petih kipov koprskih podestatov in drugih predmetov, so na steno postavili tudi repliko znamenitega dela Vittorreja Carpaccia: “Slikar se je pojavil v Kopru leta 1516, dobil je eno največjih naročil v svojem življenju - oltarno sliko za oltar stolnice, ki je še danes v katedrali. V velikih nesreči vsega, kar so leta 1940 odnesli iz Istre, je imela to srečo, da je bila prevelika in pretežka. Sicer bi tudi njo pogrešali. V Kopru pa je Carpaccio dobil tudi nalogo, da ob ustoličevanju novega župana naredi to, kar počnete novinarji; v sliko zabeleži trenutek prisege, kar je edinstven primer v evropski umetnosti, zametek skupinskega portreta. Zdaj je v depoju tržaškega muzeja Sartorio,” pojasni Edvilij Gardina. Sam nima dvomov, da bi morala Italija, umetnine, ki so bile odnesene leta 1940 vrniti v Istro. “Razsodba stroke po svetu in kmečke pameti je, da morajo umetnine, nastale za določen oltar, ki je danes prazen, kjer je na tisoče ljudi molilo in čustvovalo, vrniti. Da se kontinuiteta emocij nadaljuje.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---