Sedmina po Sedmini

Čas hitro teče, bi lahko strnili občutke po koncertu minulo soboto, ko smo v mali dvorani Kulturnega doma Nova Gorica prisluhnili koncertu legendarne skupine Sedmina, ki po tridesetih letih oživlja svoje glasbeno poslanstvo.

NOVA GORICA> Duša in agens sta bila od vsega začetka Veno Dolenc in Melita Osojnik (prej Dolenc), ki sta zmogla moči za oblikovanje dveh albumov. Pri projektih je sodelovalo kar nekaj priznanih slovenskih glasbenikov, najbolj zvest član pa je godalec Božo Ogorevc, ki se je Sedmini pridružil tudi tokrat. Ansambel se na sceno vrača torej kot trio, reinkarnacija pa se je očitno dobro obnesla, saj jih nostalgiki kar radi povabijo na špil.

Sedmina je v času delovanja orala nekakšno ledino etno akustične in avtorske glasbe. V srčiki dogajanja je bil vsekakor vsestranski Veno Dolenc, ki ga predstavljajo kot skladatelja, pesnika in slikarja. Večina tekstov in melosov je seveda njegovih, zato je sinergija znotraj skupine velika, zven pa na daleč prepoznaven in neponovljiv. Vse se dogaja na meji, kjer se stikata ljudski sentiment in avtorska kreativnost - eno oplaja drugo, bi lahko dejali, celo več, eno prehaja v drugo in obratno. Leta za takšno glasbo so bila idealna. Nekakšen posthipijevski sentiment je ustvaril pogoje za intimno kantavtorstvo, ki je v primeru Sedmine spontano prešlo v skupinsko muziciranje. Ker je temelj tovrstne produkcije vedno bolj komornega značaja, je skoraj presenetljivo, kako je v času nastanka Sedmina hitro postala široko priljubljen in vsestransko sprejet projekt. Poleg izvirne glasbene podlage nedvomno tudi zaradi ekspresivne poezije Vena Dolenca, ki pogosto variira ljudske izpovedne principe.

Z zlatimi črkami bo njihov pojav vpisan v knjigo glasbene zgodovine Slovencev tudi kot izjemno prefinjen koncentrat slovenske duše. Skozi večino skladb se pretaka prav tista skrivnostna otožnost, ki jo je prepolna (ljudska) glasba naših prednikov. Ne gre za vdanost v usodo in sentimentalnost, sploh ne, gre za nekakšen nihilistični uvid o tragičnosti življenja kot takega, ki mu edini smisel in pomen lahko da le ljubezen. Ljudska misel se v tej točki globoko približa modrosti velikih filozofov, za nameček pa vse to zna še preprosto in zelo čisto izpovedati. Zato na koncertu tako lepo zazveni tudi prekmurska Zrejlo je žito ali pa lirična poema o rdečem jabolku, ki prinaša srečo. Brez kakršnih koli zadreg ali sile se avtorski in ljudski koncept zlijeta v celoto, ki poslušalca takoj prevzame. Je že res, da Sedmina sedaj gladi neko patino, ki se je že usedla na te pesmi, da skuša odstrniti tančico časa in priklicati v življenje mladost in nekdanjo svežino, toda bolj pomembno od slednjega je, da so zastavili tudi na novo, da ustvarjajo nove skladbe. Drugi del koncerta, ko so uspešno razpihali ognjiče v sebi, je nakazal smer, ki obeta, rojeva se namreč Sedmina po Sedmini, ki bo morebiti rodila tudi Tretje dejanje. JOŽE ŠTUCIN

---