Še vedno bere Dostojevskega

“Dobrodošli v vašem rojstnem kraju, gospod Giraldi,” so v komenski knjižnici predsinočnjim pozdravili režiserja Franca Giraldija, se z njim pogovarjali in tako zaključili ciklus večerov, na katerih so predvajali njegova filma Šolsko leto (Un anno di scuola, 1977) in Meja (La frontiera, 1996).

Martina Kafol in Franco Giraldi v komenski knjižnici    Foto: Klavdija Figelj
Martina Kafol in Franco Giraldi v komenski knjižnici  Foto: Klavdija Figelj

KOMEN > Večer so skupaj pripravili knjižnica, komenska občina in goriški Kinoatelje, ki je prav Francu Giraldiju (1931) pred dvema letoma podelil nagrado Darko Bratina.Poklon viziji.

Giraldi, sin slovenske matere iz Trsta in italijanskega očeta iz Istre, se je v pogovoru z Martino Kafol svojega otroštva v Komnu in Štanjelu spominjal kot obdobja, ki ga je zaznamovala vojna, zato je bil to dramatičen čas, a ne žalosten, predvsem pa obdobje velikih upanj. “Ta dramatični svet me je obogatil, navdihnil, nahranil, veliko sem mu dolžan, saj je oblikoval tudi moj pogled na identiteto,” je dejal režiser, ki danes živi v Gradišču ob Soči, samo identiteto pa je pojasnil z naslednjimi besedami: ”Identiteta je, da se prepoznaš v svoji kulturi ter da vzljubiš tudi kulturo drugega. Tega bi se morali naučiti vsi, ki živimo ob meji.”

Franco Giraldi je svoj filmski profil začel oblikovati v tržaškem filmskem krožku, tam je spoznal osebnosti, kot so Callisto Cosulich, Tullio Kezich in Tino Ranieri.

Proti koncu gimnazije je že pisal filmske kritike. Takoj po končani gimnaziji je sedel na vlak za Rim, kjer je živel v hiši režiserja Gilla Pontecorva in tam osem let preživljal s Cosulichem in Kezichem in seveda dobil priložnost za vstop v filmski svet. “Osnovne filmske abecede me je naučil znani režiser Giuseppe De Santis, slavni Sergio Leone pa me je angažiral kot 'drugega' režiserja v vesternih.

Sredi sedemdesetih let je tudi sam osvajal žanre, kot so špageti vestern in italijanska komedija, a potem se je odločil, da bo šel svojo pot in se posvetil avtorskemu filmu. Njegovo trilogijio, ki govori o dogajanju na stiku kultur in identitet, sestavljajo filmi Rdeča vrtnica (La rosa rossa, 1973), Šolsko leto (Un anno di scuola, 1977), ter Meja (La frontiera, 1996). Prav slednji filmi, kot je dejal, mu tudi najbolj pripadajo. Hkrati so to filmi, ki pomenijo homagge Trstu in Krasu. Toda medtem ko je za Trst dejal, da ga je jemal kot kuliso, je za Kras povedal, da ga ljubi, kot se ljubi rojstno zemljo.

Režiserja, ki ga še vedno zelo prevzema pisanje Dostojevskega, so v sklepnem delu večera presenetili in čustveno ganili ljudje iz občinstva, ki so vstajali in mu pripovedovali spomine nanj in na njegovo družino, kar je komenski večer v nizu pogovorov, ki smo jim bili priča od Bratinove nagrade do danes, naredilo za posebnega.

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano