Še pomnite, krožkarji?

Izola je filmsko mesto že štiri desetletja. Leta 1972 so v mestu odprli kino, vanj se je naselilo Filmsko gledališče, ki je občinstvu med drugim streglo s slovesnimi premierami slovenskih filmov, posebna zgodba pa se je že konec 60. let začela porajati na osnovni šoli Vojke Šmuc.

IZOLA>Filmski krožek Zarja je pod vodstvom Konija Steinbacherja na takratno jugoslovansko in mednarodno filmsko nebo nizal osupljive izdelke mladih filmskih zagnancev. Njihovi ustvarjalnosti in 40-letnici prvega Srečanja filmskih ustvarjalcev je bil posvečen petkov večer v Art kinu Odeon.

V letih od 1968 do 1974 so namreč mladi filmski zanesenjaki pod vodstvom menotorja Konija Steinbacherja posneli kar 25 animiranih in igranih filmov. Z njimi so pobirali nagrade tako na republiških kot tudi na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Prvi film so člani Zarje posneli leta 1966. Bil je igrani, njegov naslov pa je V soboto dopoldne; režijo je imela v rokah Zlatica Ceglar, v glavni vlogi pa je nastopil Miran Vuga.

Velik uspeh so mladi filmarji in njihov mentor dosegli leta 1969: leto prej je po scenariju (takrat šestošolca) Žarka Vodopivca namreč v krožkovem laboratoriju (ki je bil obenem tudi kinodvorana) nastajal animirani film Ribič. Inventiven in duhovit, pa tudi tehnično dovršen filmski izdelek v barvni tehniki je najprej “ujel” prvo nagrado na Srečanju najmlajših filmskih ustvarjalcev v Dravogradu, potem pa doživel še mednarodni uspeh. Na Unescovem festivalu Deseta muza v Milanu je namreč prejel bronasto priznanje.

In kot so na petkovem srečanju, ki ga je vodila Neva Zajc, povedali njegovi ustvarjalci, se je to zgodilo po krivici - bil bi namreč zlat, a kaj ko film ni imel na trak posnete glasbene spremljave - sicer avtorskega dela Aleksandra Lisjaka. Žirija se je tako odločila, da je “nemi” in ga nagradila z le bronom. Ta uspeh je Izola še kako vzela za svojega - za nagrado je namreč takratni župan mladim filmarjem podaril nič več in manj kot čisto pravo kamero.

V teh letih je filmska animacija postala zaščitni znak Izole in leta 1972 gostila tudi prvo Srečanje najmlajših filmskih ustvarjalcev, na katerem so člani Zarje vsako leto odnesli kakšno nagrado. V tem letu je krožek štel za cel razred otrok.

Steibacher tak ustvarjalni zagon vidi v širšem kontekstu. V tistem času je bil namreč filmski utrip na Obali zelo živahen - filmski krožki po šolah so vznikali kot gobe po dežju, učitelji so učence vodili na predstave Filmskega gledališča, mentorji so se izobraževali, križem rok pa niso sedeli niti odrasli ljubiteljski filmski ustvarjalci - Marjan Tomšič, Stanka Bergoč, Radovan Čok, Janko Tedeško, Emil Zonta in drugi.

Posebno poglavje je Filmski krožek Zarja doživel s prihodom (takrat sedmošolca) Borisa Benčiča. “Od starejših članov krožka se je hitro naučil bistva animacije in z Miranom Bolho ustvaril enega najobsežnejših animiranih filmov Obisk v Piranu. Do naslednjega srečanja v Zagorju je samostojno ustvaril šest filmov, ki so večinoma izgubljeni. Za film Brez veze je naredil popolno snemalno knjigo, snemanje pa vodil kot pravi profesionalec,” se prvih filmskih korakov ustvarjalca, ki je pozneje postal priznan slikar, spominja Steinbacher. O družbeni klimi in naklonjenosti ustvarjalnosti priča tudi podatek, da je snemanje Benčičevega filma prišla posneti Televizija Ljubljana in prispevek o njem predvajala v oddaji Kamera teče. In ne gre zanemariti, da so bili zelo podjetni tudi mladi filmarji sami - v šolski kleti so namreč kinodvorano naredili sami, izkupiček, ki so ga prejeli od vsakotedenskih filmskih predstav pa so namenili za nakup filmskega traku. Spomini so se ta večer nizali kot drobne sličice in z različnimi sogovorniki oziroma pričevalci ustvarili iskriv in duhovit celovečerni portret ustvarjalnosti.

Petkov večer je v kinu Odeon na ogled ponudil tudi enajst filmov - zapuščino krožka iz let od 1968 do 1972, ko je bila ustvarjalnost najbolj plodna. V štirih desetletjih se je zaradi različnih razlogov mnogo filmov uničilo oziroma izgubilo, a nekaj je še ohranjenih. In tu je gotovo na potezi izolska občina - sredstva za digitalizacijo teh filmskih dragocenosti bi namreč pripomogla, da se v mestu, ki je naklonjeno filmu, ohrani dediščina tukajšnje ustvarjalnosti.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---