Sarajevo, filmsko srce Evrope
V želji, da bi razdejanemu mestu povrnili normalno življenje in oživili njegovega kozmopolitskega duha, je leta 1995, tik pred koncem štiriletnega obleganja, ekipa bosanskih cineastov ustanovila Sarajevski filmski festival. Danes ta uveljavljeni mednarodni festival, ki v fokus postavlja produkcijo jugovzhodne Evrope, pomeni eno najpomembnejših stičišč avtorjev, producentov in filmskih profesionalcev iz vsega sveta.
Angelina Jolie v pogovoru z direktorjem sarajevskega festivala Mirsadom Purivatro Foto: Sarajevo Film Festival
SARAJEVO> Slovenski film je bil v Sarajevu vselej izvrstno zastopan, letos pa sta v uradni tekmovalni program bila uvrščena dokumentarca Deček pobratim smrti 2Maje Weiss in Dolge počitnice Damjana Kozoleta. Dokumentarni film v zadnjem času žanje vse več zanimanja; po pomenu, sporočilni moči in družbenokritičnem naboju se enakovredno postavlja ob bok igranemu žanru.
Maja Weiss (nedavno smo njen film gledali na nacionalni televiziji) je z nadaljevanjem zgodbe o Tolji Rižovu, malem Ukrajincu iz Ovruča v neposredni bližini Černobila, ki je leta 1991 s skupino otrok letoval v Sloveniji, posnela tenkočutno, strašljivo fresko o fizičnih in družbenih posledicah nevidne ubijalske radiacije. Tolja je danes odrasel moški, brez službe, ima sina, ki tako kot vseh njegovih 645 sošolcev ni zdrav. Prepuščeni brezupu in iluziji v slogu “česar ne vidim, me ne boli" Ukrajinci, pozabljeni od države, vztrajajo na svoji kontaminirani zemlji brez vsake perspektive. Intimni portret in ostra družbena kritika, ki jo je občinstvo na sarajevski svetovni premieri odlično sprejela.
“Sprva sem na to temo napisal scenarij za igrani film. Ponujal sem ga na vse konce in kraje, brez uspeha. Odločil sem se torej za dokumentarno formo. To počnem zato, ker sem Slovenec. Izbrisani so največja sramota slovenske države. Srečen sem, ker svojo mednarodno premiero film doživlja v Sarajevu,”je o svojem filmu povedalDamjan Kozole.
Usoda 25.671 ljudi, ki so po osamosvojitvi Slovenije po nelogičnem, nehumanem in, zakaj ne, rasističnem zakonu, prenehali obstajati, tako imenovani izbrisani, so tema pretresljivega dokumentarca Dolge počitniceDamjana Kozoleta. V klasični dokumentarni formi, v kateri se z narativno natančnostjo izmenjujejo osebne izpovedi z arhivskim materialom, se v 80 minutah zvrstijo neverjetne, grozljive zgodbe živih ljudi, žrtev, in izmuzljiv, “politično korekten” blef redkih odločevalcev, ki so pristali, da spregovorijo pred kamero. Kaj pomagajo redka in zapoznela opravičila 117 izbrisanim, ki so naredili samomor? In kaj deset tisočim, ki jim tudi ta hip še ne uspeva rešiti svojega statusa? In da je slika še bolj absurdna: Kozoletovi junaki ljubijo Slovenijo in se vsemu navkljub čutijo kot njen integralni del. Damjan Kozole, sicer bolj znan po svojih igranih filmih, je posnel pomemben in pogumen film. Koproducentka Dolgih počitnic je TV Slovenija, ki bi s čimprejšnjim predvajanjem filma opravila zdravilno pedagoško in ozaveščevalno nalogo pri soočanju Slovencev z dejstvi, ki jih na tak ali drugačen način več kot dvajset let pometamo pod preprogo.
Festival, ki ponuja več kot 200 naslovov iz več kot 40 držav se preveša v drugo polovico; s kančkom glamurja na rdeči preprogi, z Angelino Jolie, ki se je pomešala med mlade filmarje, z Georgeom Clooneyjem, o katerem se govori, da bo le prišel, z legendarnim producentom Brankom Lustigom, ki bo prejel nagrado veliko srce Sarajeva, in s tisoči in tisoči gledalcev, ki s pomočjo filmske čarovnije tudi na novo odkrivajo, kakšen je in kako pravzaprav deluje svet, v katerem živimo. IRENA URBIČ