S pestjo ne moremo pobožati
“Zamislimo si velikansko delo, ki ga zmorejo opraviti človeške roke, in spoznajmo, kaj je tisto, kar skozi roko dela človeka človeškega,” so zapisali o drevišnji premieri predstave Roka. Avtorski projekt Mihe in Maje Nemec je koprodukcija Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in novogoriškega kulturnega društva Teater na konfini, primerna za otroke od četrtega do 99. leta.
Teo Collori in Maja Nemec v predstavi Roke Foto: Urška Boljkovac
>
Zakaj roke? Menda vas je prešinilo, da brez rok ne bi bilo nič.
“Brez nog težko kam prideš peš, brez rok pa ne bi bile zgrajene cele civilizacije, nič ne bi bilo narejenega, ne bi bilo ne avtomobilov ne oblek, težko bi se oblekli, očala bi težje dali na nos ... In ker imajo roke tako veliko funkcijo za celotno človeško telo, smo se odločili narediti otroško predstavo o njih, da otrokom predstavimo ta zelo pomemben del človeškega telesa na malce drugačen način. Ne samo kot takega, da ga je včasih težko obleči v kake rokave ...”
>
... oziroma ga je treba neprestano umivati?
“Poleg teh malih, za otroke tečnih vidikov, smo želeli v predstavi opozoriti, kaj bodo z rokami v prihodnosti in kaj so že pred njihovim prihodom na svet roke na njem že naredile. To je glavna tema predstave.”
>
O tem spregovorite skozi glavna lika.
“Glavna lika sta kipar in pesnik, ki sta nastala po zgledu Rodina in Rilkeja ter njuni veliki ljubezni do ustvarjanja. Sta duhca, ki bi se rada znova rodila in spet ustvarjala z rokami, a zato, da se to lahko zgodi - ne nazadnje sta mrtva že sto let -, morata rešiti uganko: Kaj je največja skrivnost rok? To sprva rešujeta neuspešno, a nato mimogrede, ko se v tej smeri najmanj trudita, odkrijeta, da je največja skrivnost rok ta, da so roke lahko zelo nežne, da znajo objemati. Da zmorejo, kar tudi otroci do neke stopnje še ne zmorejo, in odrasli tudi včasih ne, ker se premalokrat spomnimo na to, česa vse so naše roke poleg osnovnih dejanj še sposobne ...”
>
O tem govori moto predstave:
“Če stisnemo pest, ne moremo pobožati in dati.”
“Drži. Roke dajejo, božajo, objemajo, to je najpomembnejše.”
>
Projekt je povsem avtorski: napisala sta ga z soigralko in soprogo Majo Nemec, vi režirate, ona igra ... V vseh treh primorskih teatrih to sezono mladi igralci predstavljajo svoje avtorske predstave za otroke. Očitno gre za pomemben in želen izziv, mar ne?
“Zelo sva vesela, da gledališče že nekaj časa vse bolj prepoznava vrednost avtorskih projektov in lastne zagnanosti zaposlenih. Da zmorejo poleg rednega tudi dodaten program, ker to prinaša v gledališče zelo pozitivno energijo. Tudi sicer se mi zdi to zelo pomembno za gledališče na splošno, saj se je po zatišju znova pojavilo več avtorskih predstav, kar pomeni, da se morajo gledališčniki, ki so bodisi igralci bodisi režiserji kot avtorji spopasti z gledališko celoto. Ob tem se učiš, izobražuješ, opazuješ, kako vse skupaj deluje.”
>
Pa je to nadgradnja ali odvod? Vaš kolega mi je nekoč dejal, da mu avtorski projekt med drugim pomeni oddih od ansambla ...
“V ansamblu si igralec in vloge so ti dodeljene, nimaš izbire. Avtorski projekt je velika osvežitev, ker počneš nekaj, kar je tvoje in izhajaš povsem iz sebe. To pa ni osvežilno zgolj za nastopajoče, temveč tudi za gledalce, ki lahko tako dobijo nove zgodbe, sveže, ne zgolj utečene klasične pravljice. Tretjič režiram in obenem gre tudi tretjič za avtorsko predstavo, v čemer uživam.”
>
Vendar je tokrat otroška. Otroci pa so posebno občinstvo.
“In posebej smo se nanje tudi pripravljali. Z Majo, ki je soavtorica besedila, imava dva otroka, ki sta stara dve in štiri leta, tako da približno veva, kaj lahko otroci njune starosti razumejo. Imela vsa veliko srečo, da sva se lahko že v mislih, ko sva pisala besedilo, neprestano ozirala nanje in se spraševala, ali bodo nekaj razumeli, kako zgodbo podati, da bo zanimiva ...”
>
Gotovo jo zaznamuje glasba Tea Collorija, ki pa je tokrat tudi igralec. Kako ste se odločili zanj?
“Teo Collori je glasbenik, virtuozni jazz kitarist, ki je napisal tudi avtorsko glasbo za predstavo. Vprašal sem ga, če bi igral, ker je tudi sicer vešč nastopanja. Vedel sem, da so lahko roke, ki virtuozno in ne le običajno igrajo kitaro, na odru lahko za nekaj trenutkov zelo fascinantne. Lotil se je velikega izziva, za katerega je potreben velik pogum. In izziv je izvrstno izpeljal. Predstava z njim samo pridobi, saj sicer teh virtuoznih malih igric na kitari ne bi bilo.”
MAJA PERTIČ GOBAČ