S kulturo iz morja dreka

Italijanski igralec in dramatik Spiro Scimone, avtor enodejank Dvorišče in Koli, ki jih te dni v režiji Marka Sosiča krstno uprizarjajo v tržaškem slovenskem gledališču, je prepričan, da ima gledališče še vedno izjemno moč.

Spiro Scimone Foto: Maja Pertič Gombač
Spiro Scimone Foto: Maja Pertič Gombač

Z Beckettovskim ironičnim absurdom govori o absurdu naših dni, o nesnagi, umazaniji, ogabni gošči, ki simbolizira do skrajnosti duhovno izpraznjeno družbo, na katero je treba pogledati z viška, s kolov, da se je vsaj zavemo. A nato je treba ukrepati.

Z avtorjem, ki se je v soboto v Trstu srečal tudi z občinstvom, smo se pogovarjali po predstavi.

> Kako vam je bila všeč tržaška postavitev?

“Zelo sem zadovoljen, gre za krasno postavitev in interpretacijo. Zame se dramska besedila uresničijo na odru, kjer glavni liki oživijo, zahvaljujoč sposobnostim in nadarjenosti igralcev. In moram reči, da so danes moji junaki lepo zaživeli in sem presrečen. Ne nazadnje je bil krasen tudi odziv občinstva.”

> Kako se je pravzaprav začela ta nenavadna avantura, da ste kot igralec začeli tudi pisati drame?

“Pisati sem začel zaradi potrebe po igranju. Seveda sem čutil tudi potrebo, da bi nekaj izrazil. Gotovo imam kaj povedati, a prvenstveno sem potreboval besedilo. S Francescom Sframelijem, s katerim sedaj sodelujeva že dvajset let, sva se kot igralska začetnika kalila s sodobnimi klasiki, kakršen je Beckett, a dejansko se ni nič premaknilo. Bila sva neznana in nisva imela občinstva. Tako sva spoznala, da je morda prišel trenutek za nekaj avtorskega.”

> Ne zveni ravno najlažja pot. Verjetno je bilo potrebnega nemalo poguma.

“Obstajala je predvsem želja po pripovedovanju, pri čemer smo izhajali iz naše kulture, našega jezika.”

> In okolja. Vaša zadnja dela so zelo angažirana, v glavnih vlogah pa so ljudje z družbenega roba. Zakaj?

“O njih govorim zato, ker jim s pomočjo gledališča in umetnosti lahko dam telo in glas. S pomočjo gledališke fikcije pride njihov glas do ljudi. To si želim. A mislim, da bi marginalizirane osebe, ki doživljajo različne drame, morale tudi sicer pogosteje priti do glasu v resničnem svetu. S pomočjo gledališča sicer lahko posamezniki premislimo o vsem, kar nas obdaja.”

> V vaših dramah sta prisotna humor in ironija. A med smehom gledalec kmalu začuti nelagodje. Kako pomembno je to razmerje?

“Zelo. Gledališče je sestavljeno iz ravnotežja, pri katerem morajo sobivati nasprotne sestavine. Ko uspete najti pravo razmerje med dramo in komedijo ter ti diametralno nasprotni sestavini združiti v enem delu, pride na površje moč gledališča, kajti en element ojača drugega.”

> Obe enodejanki sta nastali v zadnjem desetletju. V njiju se zrcali današnja Italija, a tudi Slovenija, Evropa, globalna družba, v kateri solidarnost in sočutje izginjata, kjer je delavec zgolj strošek, ostareli nebodigatreba ...

“Žal je res tako, da se v njih ne zrcali zgolj Italija, temveč celotna sodobna družba, ki ne vidi izhoda. Gledališčniki nimamo rešitev, a moramo poudarjati sporočilo, da ne živimo zgolj zase, temveč tudi za druge. Treba je prisluhniti tudi drugim. Prava moč gledališča je prav v tem, da vzgaja k poslušanju. Naši družbi gre vse slabše, vedno bolj se napolnjuje z drekom, kot izhaja iz predstave Koli, ker ne znamo več prisluhniti. V resnici ne slišimo več drugega. Gledališče pa tega ne dovoljuje. Če ni komunikacije med igralci, gledalci, rekviziti na sceni, ni pretoka energije, ni magije. In kaj je gledališka magija? To, da v kontekstu fikcije dosežemo avtentičnost. Gledališče nam omogoča pristnost, v življenju pa se žal pretvarjamo. Gledališče nam torej omogoča, da skozi fikcijo odkrijemo te ljudi, ki se pretvarjajo in uničujejo družbo.”

> Eden izmed vaših likov v Dvorišču pravi, da se tudi na močan smrad človek čez čas navadi in ga ne voha več. Se je po dvajsetih letih Berlusconijeve dekulturalizacije Italije zgodilo prav to, da ljudje ne vohajo več smrada? Kako je možno splezati na drog in se razgledati po “morju dreka”, kakor to počno vaši junaki?

“Najprej je treba ves ta smrad razgaliti, izbruhati in se mu upreti. Na koncu je treba začeti govoriti o kulturi. Prav zaradi pomanjkanja kulture se je namreč sodobna družba začela razkrajati. Torej je treba znova začeti pri kulturi.”

> Pri kulturi, ki jo vse pogosteje obravnavajo kot proračunskega porabnika, ljudi, ki jo ustvarjajo, pa kot družbene zajedavce?

“Ta mentaliteta je napačna, namerno zgrešena. In proti temu se moramo ustvarjalci boriti. A začeti je treba pri naših najbližjih, tudi v majhnih okoljih. Tako je treba kulturno sestavino ojačali, da se bo širila. Ne smemo dovoliti, da se širi drek.”

> Je gledališče eden od kolov, na katerega lahko splezamo?

“Gledališče je temeljno. Če želimo izboljšati družbo, se moramo truditi, da bi gledališče vzljubili najmlajši. Takoj je treba vpeljati gledališko vzgojo, zbliževati otroke z gledališčem, da bi lahko plodove želi morda čez deset, 15 let. A treba je resnično začeti nemudoma!”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano