S črto v svet domišljije

Žirafe, noji, opice, sloni, tudi koze, ribe in druge živali, pa tu in tam kak človek se najde na radoživih ilustracijah Izolanke Martine Ljubič. Razstavili so jih ob odprtju 4. Primorskega pravljičnega festivala v Sončni dvorani v Izoli, kjer so pravljice in svet domišljije doma do nedelje.

IZOLA > Martina Ljubič je likovna pedagoginja iz Izole, ki jo mnogi poznajo po prikupnih ilustracijah v otroških revijah Zmajček, Kekec, Galeb (Novi Matajur), pa tudi tistih, namenjenih nekoliko starejšim bralcem, objavljenih v Slovarju izolskega slenga.

Prvo objavo ilustracije ji je leta 2001 omogočila Irena Gubanc, prav tako primorska oblikovalka in ilustratorka, ki ji je zaradi svoje takratne prezaposlenosti ponudila, da bi namesto nje ilustrirala delo za otroke v reviji Zmajček. Odtlej so se naročila vrstila.

Ilustracije, razstavljene na tokratni razstavi v Sočni dvorani, so bile ustvarjene za besedila ali pesmi v reviji Zmajček (zgolj ena je nastala za revijo Kekec), zato večinoma vsebujejo večje prazne površine, namenjene notam ali besedilu, nekaj pa je tudi naslovnic. Med njimi je tudi neobjavljena naslovnica Marameo, ki je dala podobo letošnjim tiskovinam edinega primorskega pravljičnega festivala.

“Besedilo je izhodišče, nato v podobo vključujem še različne okoliščine, ki name vplivajo med ustvarjanjem ter z ironičnim pristopom pristanejo na ilustraciji, a jih morda razumem zgolj jaz in moja bližnja okolica,” razkriva ilustratorka, ki v risbe tke duhovite detajle, vidne zgolj tistim najpozornejšim: “To me poživlja. Na ta način se igram. Kakor morda pisatelj nekaj duhovito zapiše, tako jaz to počnem s podobami.” A tudi z besedami, lahko dodamo, saj pri ilustracijah diskretno uporablja tehniko kolaža, s katero, med drugim z drobnimi besedami, izrezanimi iz časopisov in knjig, svojim junakom v usta polaga duhovite, a tudi nežne misli, ki gledalca presenetijo, saj jih tam ne pričakuje, od daleč pa tudi ne opazi. Tako “žirafa poljublja pravkar vstalo sonce”, maj pa je “zmeraj popolnoma spektakularen”.

“Kakor življenje, ki je neprestano vpeto v proces odkrivanja in spreminjanja, tudi pri tehnikah ilustriranja ne moreš ostati zgolj pri eni. Lepo je, če tudi pri tem ohranjaš živost,” pravi Ljubičeva, ki prisega na risbo. Z njo se namreč začne vsaka njena ilustracija. “In marsikdaj bi ostala kar pri preprosti risbi, ki se mi zdi pogosto čisto dovolj, a ker imam v mislih otroke, se jim skušam približati tudi z barvami,” še dodaja. Ko riše, pravi ne razmišlja o otrocih, kot o bodočih bralcih, temveč skuša sama postati bolj otrok in se tako vživeti vanje.

Razstav ilustracij je sicer še vedno relativno malo, a ko Martino Ljubič povprašamo za mnenje o položaju ilustracije, preseneti z odgovorom, ki se ukvarja s položajem nekoga drugega: “Razstav ni veliko, drži, a še tiste, ki so, niso postavljene tako, kot bi morale biti. Spustiti bi se namreč morali na višino otrok. Podobe bi morale biti razstavljene na višini otroških oči, saj so, kljub vsemu, najbolj namenjene prav njim.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---