Resnica, ukleščena med iluzije in laži

Albeejeva Kdo se boji Virginie Woolf? je ena tistih klasik v niti ne tako dolgi vrsti briljantnih dramskih del, ki na odru najučinkoviteje zaživijo, če režiser obrzda svoj ego in dopusti, da tako njega kakor igralce vodi zlasti gostobesedno, mojstrsko izklesano besedilo.

KOPER > In po petkovi premieri v Gledališču Koper lahko zapišemo: Vitu Tauferju in njegovim je uspelo.

Leta 1962 v New Yorku krstno uprizorjeno in štiri leta kasneje s slavnim filmom ovekovečeno jedko družbenokritično komedijo, ki smo jo na našem koncu nazadnje gledali v tržaškem teatru, kjer jo je leta 2008 režirala Nenni Delmestre, je že pred domala dvema desetletjema izvrstno poslovenil Zdravko Duša. Leta 2001 jo je objavil v knjigi Ameriška drama dvajsetega stoletjain prevod pred koprsko premiero še posodobil, kakor to terja avtor. Ameriški dramatik Edward Albee (1928) svojo najslavnejšo igro namreč vseskozi spreminja, vanjo vnaša drobne popravke.

Pred pol stoletja je domačo javnost šokiral s štorijo, postavljeno v manjši, s sorodstvenimi vezmi perverzno prepreden univerzitetni kraj, bržkone podoben Kopru. Tamkaj usahel in zagrenjen univerzitetni profesor zgodovine George z gospodovalno, zapito in promiskuitetno ženo Marto neke divje, z alkoholom prepojene noči na svojem domu gosti mlajši par: postavnega in ambicioznega profesorja biologije Nicka in njegovo punčkasto ženo, ljubkovalno imenovano Honey.

Vsi štirje so izgubili stik z resničnostjo. Oklepajo se blagodejnih iluzij in laži, otepajo pa se boleče resnice, ki vse bolj buta iz njihovih besednih spopadov in čedalje krutejših družabnih igric: George se je iz karierističnih vzgibov poročil z Marto, rektorjevo hčerjo. Ker nista mogla imeti otrok, sta si kratkomalo izmislila sina in v zavetju svojega doma na skrivaj pleteta njegovo življenje. Nick se je s Honey poročil tako zaradi denarja kakor zaradi njene nosečnosti, ki pa je kasneje izkazala za zgolj “histerično napihnjenost”.

Nesrečna zakonska para na koprskem odru skozi vse mogoče konstelacije v uri in pol popelje ubran igralski kvartet. Glavno žensko vlogo je režiser zaupal svoji življenjski družici Mojci Partljič; njena Marta je - kakor terja že Albee - velika, hrupna ženska, okrogla, vendar ne obilna. Žalost, razvratnost in želja po eleganci se v njej učinkovito spajajo v grotesko, medtem ko njenega moža živo in duhovito upodobi Aleš Valič. Kot George, glavni generator smeha v dvorani, je nekoliko zgrbljen, mlahav, begav in vihrav, a tudi oster, hiter, bistroumen, piker, v tokratni uprizoritvi dodobra prežet s cigaretnim dimom in vselej sila jezičen, zlasti v spopadih z ženo in njeno novo priložnostno simpatijo, mladim biologom Nickom - Rok Matek ga je natančno oblikoval kot zadržanega in navidez uglajenega povzpetnika, iz katerega pa nezadržno butajo bahavost, stremuštvo, sarkazem, pa tudi živčnost in lakomnost, ki ju najočitneje ponazarja njegovo obsesivno goltanje pokovke. Drobno in naivno Honey morda še nekoliko preveč karikirano upodobi Tjaša Hrovat.

Tridejanka tokrat ni umeščena v klasično dnevno sobo, temveč v hladnejši, spočetka tudi precej temačen prostor z rdečim usnjenim kavčem, dolgo mizo in veliko sliko v ozadju; scenografijo podpisuje Voranc Kumar, sin direktorice Gledališča Koper Katje Pegan, veristično kostumografijo pa Barbara Podlogar.

Ko se iz obilja laži in iluzij vse bolj prebija resnica, se omizje, ki čedalje bolj služi kot ring za besedne spopade, pomenljivo razsvetli (za svetlobo je poskrbel Jaka Varmuž). Resnica naposled bruhne na dan in prav tedaj se tudi dobesedno zdani. Utrujenemu kvartetu je jasno: zabave je konec.

ANDRAŽ GOMBAČ

---