Rekonstrukcija baročnega orkestra

Na četrtem abonmajskem koncertu Kulturnega doma Nova Gorica je minuli ponedeljek nastopil komorni orkester Capella Savaria, ki ga vodi koncertni mojster Zsolt Kallo. Iz Madžarske so nam prinesli krasno učno uro izvajanja Vivaldija in Bacha na način, ki je bil domač obema skladateljema za časa življenja.

NOVA GORICA > Odličen orkester namreč goji arhivski tip glasbe in išče pot do nekdanjih časov. Za glasbene sladokusce je to vsekakor izjemno zanimivo, saj slišati originalnega Vivaldija in Bacha pomeni posebne vrste užitek; posedeti v mojstrovi delavnici in prisluhniti tistemu, kar je slišal tudi sam, je doživetje, ki nam razkrije marsikaj v zvezi z razvojem glasbil in glasbe nasploh. Na primer glede glasbil.

Baročni mojstri so se še naslanjali pretežno na naravno uglasitev (Bach je svoj temperiran sistem izvedel kot genialen poizkus poenotenja), kar so od njih navsezadnje terjala tudi “nerazvita” glasbila. Na ta izjemen zvok (ki sodobnemu ušesu zveni nekoliko nenavadno) smo skorajda že pozabili, a ima svoj čar in opoj. Učinkuje namreč neverjetno prefinjeno, čeprav, kot rečeno, s herci ni poenoten.

Slednje je imenitno prišlo do izraza v skladbah, kjer so se srečala godala, pihalo (enkrat fagot, drugič flavta) in čembalo. Capella Savaria arhaičen način muziciranja izvaja na visoki ravni. Gre za vrhunsko rekonstrukcijo baročnega časa, zlasti Vivaldija, ki je dal več navodil za izvajanje svoje glasbe kot Bach.

Oba sta sicer stremela k napredku in izboljšavam, tako v tehničnem kot oblikovnem smislu, a ohranjala sta baročno gracioznost in zvočno bogatijo, pa seveda žlahtno mero za okraske in formo.

Z razvojem glasbil sta do izraza prišli dve noviteti: poenotena uglasitev (ki je hud kompromis med kompromisi) in neverjetna izboljšava zvoka, kar je posledica novih materialov in dognanj akustične znanosti. V uho zbode naslednja podrobnost: starinski instrumenti so imeli nežnejši, tišji ton, sodobna glasbila so “agresivnejša”, a tonsko izčiščena do popolnosti. Seveda ni mogoče oporekati razvoju, toda madžarski glasbeniki so nam odkrili še izvirno razsežnost baročnega orkestra.

Obilje okraskov ima v nežnejši in tišji varianti svoj vsebinski pomen, v moderni izvedbi lahko zveni nabreklo in “gostobesedno”. Imenitno doživetje, ni kaj, vrhunski koncert, ki je razkril tudi šibke točke perfekcionizma, ki ga je po baroku pričel uveljavljati klasicizem.

Barok je bil, podobno kot pred tem renesansa, zagotovo najbolj čaroben trenutek evropske umetnosti, kjer so se izrazne možnosti lepo pokrile z duhom časa, glasbeniki pa so bili še vpeti v polnokrven svet izraznosti in iskrenosti.

JOŽE ŠTUCIN

---