Razgrnjene partiture

Ob 200. obletnici rojstva velikega italijanskega skladatelja Giuseppeja Verdija (1813-1901) v Pokrajinskem muzeju v Kopru gostijo razstavo originalnih partitur njegovih oper.

KOPER > Nabucco, La Traviata, Aida so najbolj znane Verdijeve opere, od katerih je zborovski napev Va pensiero iz Nabucca ponarodel in je za marsikaterega Italijana še dandanes neuradna italijanska himna, vsekakor pa je bila nekdanja himna združene Italije. Giuseppe Verdi, ki je že leta 1842 zaslovel prav z Nabuccom, s svojim tretjim delom, je do leta 1893 napisal še 25 oper in obveljal za opernega revolucionarja. Domoljub in velik zagovornik združene Italije, ob združitvi tudi poslanec v prvem parlamentu, je bil priznan in slaven, a je ostal po svoje skromen. Bil je strasten kmetovalec, vendarle vseskozi seznanjen s sodobnimi domačimi in evropskimi miselnimi tokovi.

V sodelovanju z neprofitno organizacijo Accademia nazionale d'arte antica e moderna ONLUS iz Torina, ki je pripravila eno od treh potujočih razstav ob 200. obletnici Verdijevega rojstva, in Generalnim konzulatom Republike Italije v Kopru je v avli Pokrajinskega muzeja na ogled zbirka partitur, ki jih je od srede 19. do začetka 20. stoletja povečini natisnil Giovanni Ricordi, danes založba Ricordi, v lasti multinacionalke Sony. “Italijanska organizacija ONLUS je partiture iskala po svetu, pri zasebnikih, saj založba Ricordi oziroma Sony svoje skrbno hrani in jih ne posoja. Zbrali so več partitur in jih razdelili v tri zbirke, od katerih je ena predstavljena na naši razstavi Viva Verdi!, ki je edina v Sloveniji,” pravi Luka Juri, direktor muzeja.

Partiture po njegovem mnenju niso zanimive zgolj zato, ker prikazujejo nekakšne delovne knjige orkestrov, stare tudi 150 in več let, temveč tudi z vidika nekdanje tiskarske tehnologije. Pri tem posebej poudari partituro opere Luisa Miller iz leta 1849. Ta je namreč prva narejena v tehniki litografije, ki se je takrat uveljavila v tisku in je omogočala večjo naklado. Nekatere kasnejše partiture pa so bile natisnjene že v tehniki barvne litografije; ena teh je Aida, ki je že leta 1872, leto po tem, ko jo je Verdi napisal, izšla z barvno naslovnico.

Juri poudarja še en zanimiv vidik: “Te partiture so proste avtorskih pravic. Glede na to, da po 70 letih avtorske pravice prenehajo - tako so nas poučili avtorji razstave -, založbe po tem obdobju ponovno prepišejo operno ali drugo glasbeno delo, pri čemer prepisovalec spremeni kakšno noto, in tako postanejo njegovo avtorsko delo. Založba na tak način lahko ta dela še naprej prodaja, kajti skladba iz leta 1845 je danes prosta avtorskih pravic in izvirnik založba zato ne spusti v javnost.”

Razstavljene partiture imajo danes velik pomen, saj je v njih del glasbene, pa tudi tehnične zgodovine. A nekdaj so bile, kakor poudarja gostitelj, pripomočki orkestrov, potrošno blago, s katerim niso najbolj nežno rokovali, zato se se ohranile le redke. MPG

---