Rambo Amadeus: Skupnost funkcionira kot najbolj neumen posameznik

Rambo Amadeus je še vedno to, kar je bil - izvrsten glasbenik in ekscentrik, ki s svojimi besedili, prežetimi z absurdom in prepojenimi s humorjem, riše sliko družbe, v kateri živi. Je na strani majhnih, roga se velikim.

Sredi junija se je rokoval z biblijskim očakom, in pravi, da je od takrat večinski lastnik delnic svojega življenja.

Te dni je na turneji po Sloveniji - predsinočnjim je z zasedbo Two Winettous nastopil v koprskem MKSMC, nocoj Ramba in “Vinetuje” pričakujejo v baru Pr' Gabrijelu v Cerknem. Z njim smo se pogovarjali pred tonsko vajo v MKSMC.

> Ko ste bili pred tremi leti na Kopergroundu , ste govorili tudi o tem, da ste v nekem obdobju začutili, da se vam ne ljubi nastopati. Zdaj je za vami je turneja po Evropi. Kako se počutite?

“V tistem obdobju sem bil pameten, zelo samozavesten in depresiven. Zdaj se počutim bolj mlad in bolj neumen.”

> Kako je bilo na turneji: nastopali ste po Nemčiji, Švici, v Londonu?

“Na vsakem koncertu, ki sem jih imel v sklopu te turneje, je bilo med občinstvom 100 ali 200 ljudi, ki so po poreklu z Balkana, a živijo v teh državah, tam so socializirani v družbene skupine. Ta populacija na sicer na koncerte pripelje približno 30 odstotkov drugih ljudi, a to je še vedno neka getoizirana scena, vendar ... jaz preprosto želim nastopati. To imam rad. Lahko bi počel marsikaj drugega, a zdi se mi, da je to, da grem pred občinstvo, res dobra terapija. Morda je to zdravilo za moj egocentrizem. Ko stopim na oder, očitno dobim dozo pozornosti, ki jo potrebujem, da sem nekaj časa miren.”

> Zadnjo ploščo ste izdali pred dvema letoma, na koncertih pa lahko slišimo tudi precej komadov, ki bodo na novi plošči.

“Ko naredim novo pesem, je ne skrivam. Najprej jo pokažem, zapojem odigram občinstvu, šele potem jo posnamem.”

> Torej neke vrste test?

“Ne, ko imam novo pesem preprosto ne vzdržim, da je ne bi igral na koncertu. Je pa res, da nekatere pred občinstvom propadejo.”

> Kako to veste?

“Preprosto. Ko vidim občinstvo, ki belo gleda, ne da bi razumelo, kaj počnem.”

> Že nekajkrat ste nastopili pri Marku Breclju. Je z Buldožerji vplival tudi na vas?

“Ja, precej. Star sem bil 12 oziroma 13 let, ko je imel moj starejši brat bend, poslušali pa so - jasno - Buldožer. Verjetno sem se tudi tam nalezel ironije, absurdnega humorja v glasbi. Blizu mi je humor, ki ni komercialen, ljudje pa radi verjamejo hollywoodskim solzam. Če do življenja ohranjaš distanco s humorjem in absurdom ter to potem zapakiraš v glasbo, je ta seveda namenjena manjšemu številu ljudi, ki ne potrebujejo utehe v trpljenju. Najbolj priljubljeni in najbolj komercialni pevci pa ponujajo prav to - njihova besedila govorijo o ljubezenski bolečini, trpljenju in s tem se je lahko identificirati.”

> Vi občinstvo nagovarjate prek absurda ...

“Pomembno se mi zdi, da zadeve osvetlim s tega zornega kota. Šele ko iz nekega fenomena lahko naredimo absurd, šalo ali grotesko, smo ga dojeli v celoti. In ko se začneš iz neke stvari, ki je problem, šaliti, je to prvi korak k reševanju te težave.”

> Ampak ta pot ni lahka - daje več vprašanj kot rešitev ...

“Pravo vprašanje je več kot pol rešitve. Najpomembnejša je prava diagnoza.”

> Kakšna je vaša diagnoza družbe? Kje škripa, kaj je najbolj narobe?

“Narobe je to, da bogati lahko brez meja zapravljajo denar za neumnosti. Nič nimam proti temu, da ljudje, vešči svojega posla, služijo milijarde. To mi je simpatično. To, kako ta denar zapravljajo, pa mi ni simpatično. Ko vidim, da je nekdo za jahto dal 670 milijonov dolarjev in da potem na tej isti jahti preživi največ tri dni na leto, se mi to zdi malo ... Ko bodo človeštvu take stvari postale nesimpatične, potem se bo nekaj spremenilo. Mislim, da bo človeštvo kmalu, v nekaj letih prišlo k pameti.”

> Kako nam bo to uspelo?

“Dejstvo je, da skupnost funkcionira kot najbolj neumen posameznik, zato vedno zamuja za tistimi prodornimi, ki imajo ideje. V zavesti tistih, ki imajo denar, se bo nekaj moralo spremeniti ...

> V kakšnem smislu?

“Svoje premoženje bi morali vlagati v pomoč revnim in napredek planeta v ekološkem smislu. Šele potem bomo lahko govorili o možnosti hitrejšega, pospešenega razvoja.”

> Kako spodbuditi bogate elite k temu? Z uporom množic?

“Ne, ne. Kakršna koli motivacija kogarkoli je vznemirjanje posameznika s pomočjo propagande, da svoj diskurz zamenja z drugim, za katerega pa morda ni zrel. Na družbo gledam kot na vrt, v katerem rastejo vse mogoče rastline. Saj ni treba, da si zelo strog in tog vrtnar, ki rastje omejuje v kockaste, strogo urejene gredice. Rastlinam pustiš, da gredo svojo pot in spremljaš, kako se to razvija. Sicer pa sem z razvojem človeštva zadovoljen: pred samo 300 leti so se ljudje z buzdovani mlatili po glavah, danes Evropa živi v miru.”

> Kaj pa vse manj vidne oblike nasilja, nadzora in represije?

“Sem za to, da država zagotavlja varnost, a z ukrepi, če hočete z represijo, ki je sofisticirana. Ljubše mi je, da me nadzirajo mehko, neopazno, kot da sem, recimo, teden zaprt v neki leseni kletki.”

> Vas nič ne skrbi to, da je v današnji družbi pravzaprav vsakdo “nadzorovan”?

“Mislim, da spremljajo le elito, torej tiste, ki imajo gospodarski in politični vpliv, ne pa raje. Kdo pa ima čas, da se vsak dan ukvarja z njimi, pregleduje tristo milijard nekih datotek?

> Še vedno svetujete nevladnim organizacijam?

“Občasno. Všeč so jim moje ideje. Zanimivo se mi zdi aplicirati določene zamisli v neko konkretno okolje za nek točno določen primer.”

> Pred leti ste dejali, da je 20. stoletje, stoletje fahidiotizma. Kakšne so posledice tega?

“To še vedno trdim, a 20. stoletje je mimo. Če bi obstajal nek celosten, znanstven pogled na razmere, s katerimi smo se soočali, se ne bi moglo zgoditi to, kar se je. Med drugim smo popolnoma 'zasrali' planet, na katerem živimo.”

> Facebook ostaja vaš glavni medij?

“Da.”

> Zakaj?

“ To je edini medij, kjer sem lahko glavni urednik.”

> “Množičnim medijem” ne zaupate?

“Nikoli ne moremo vsega metati v isti koš: tako kot niso vsi muzikanti enaki, tudi mediji niso. Facebook mi ponuja največ, kar mi medij lahko da: možnost, da vsebine pišem in urejam sam, in dovolj veliko število ljudi, ki verjame temu, kar tam objavljam.”

> Ko ste bili v vojski, se je zgodilo nekaj, kar vas je na nek način povezalo s Koprom in tukajšnjimi jadralci. Lahko poveste kaj več o tem?

“S Stojanom Maljevcem sva se spoznala na šolski ladji Galeb. Bilo je pozimi, bila je noč. Približno 5000 rekrutov je bilo na tej ladji, s katero so nas iz Pulja peljali v Split. V vsej tej gneči sem se začel pogovarjati prav z njim. Spraševal sem ga kam gre v prekomando in te reči. Povedal mi je, da gre v Loro, tako kot jaz, in da bo stražar. Pa sem se mu pohvalil, da grem v vojaški jadralni klub, saj so mi v klubu, kjer sem jadranje treniral preden sem šel v vojsko, to uredili. To ga je kar precej razjezilo - češ, kako je to mogoče, kje da sploh jadram, me je vprašal. Povedal sem mu, on je povedal meni in potem sva se samo gledala. Vedela sva drug za drugega, a se do takrat nisva srečala! Ob meni je sedel fant, ki me je premagoval na tekmah! Takoj ko sem prišel v vojaški jadralski klub, sem tistim, ki so me sprejeli povedal, da je tu model, ki je boljši od mene. V 15 minutah so pripeljali še njega. In potem sva s pokojnim Stojanom večkrat jadrala. Od njega sem se naučil, kako jadrati, ko je burja. Seveda sem to že obvladal, a niti s pol toliko znanja, kolikor ga je o tem imel on. V vojski sva ustanovila tudi bend. Stojan je igral saksofon, basist je bil iz Šibenika, jaz sem igral kitaro. Preigravali smo Santano, CCR in druge hite. Kulturen repertoar je bil to.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---