sreda, 22. februar 2012
Literarno društvo Ris na predstavitvi zbornika
Foto: SAŠA DRAGOŠ
Zbornik Zaris v čas
Foto: SAŠA DRAGOŠ
IDRIJA>Če naj ima vsako spodobno mesto svoje literarno društvo, kot je bilo slišati ob nedavnem prazniku kulture, je Idrija zelo spodobna. Njeno društvo Ris s svojo literarno ustvarjalnostjo in dejavnostjo že leta pušča za seboj bogato kulturno sled.
Krona je zbornik Zaris v čas, v katerega del sebe zarišejo najbolj dejavni člani. Dvajset jih je v tretji zbornik po vrsti, z vezano in nevezano besedo zarisalo v spomin rudniku živega srebra, ki ga bodo prav letos za vedno zaprli.
Različni, a iskreni
Zbornik, kot je na predstavitvi poudarila predsednica Risa in pesnica Andrejka Jereb, raste skupaj z društvom. Avtorji pripadajo vsem generacijam, različnim poklicnem, razmišljanjem in idejam. Med njimi so stari znanci množice literarnih dogodkov, avtorji knjig in začetniki iz Idrije, Cerknega in drugih krajev. “Smo avtorji različne moči in literarnosti. Smo člani društva, ki se poslušajo, podpirajo in skupaj iščejo odgovore. Druži nas ljubezen do besed, ker v njih najdemo, kje smo v resnici. Ali nas bosta našla javnost in kritika, ni več pomembno,” je razmišljala Jerebova. Z mislijo profesorice Ivane Slamič: “Če si iskren, bo beseda živa, če si naučen, bo beseda prešla,” je dala vedeti, da so prav z iskrenostjo našli pot do bralcev in publike.
Njihovi tematski literarni večeri - lani so jih pripravili deset - so vedno odlično obiskani, gostovanja izven domačih logov pa odmevna.
Njihove besede, prelite v poezijo in prozo, so bile nič kolikokrat nagrajene na različnih natečajih. Knjige - lani so se pod svoje podpisali Ana Balantič, Sabina Eržen, Rafko Terpin in predsednica Jerebova -, so dragoceno branje.
V spodkopano mesto se vrača pomlad
Dragocen je tudi zbornik, ki s škafarjem na naslovnici (po legendi škafarju pripada najdba živega srebra) daje vedeti, da vabi na sprehod skozi rudarske spomine in minevajočo Idrijo. Na “špancir pa pazablenih becirkih”, kot je v pesmi Newidnu mistu, kar je bil mogočni podzemni preplet rovov, zapisal Vladimir Kržišnik. Ob spominih Radice Pahor na medvojno “bombandiranje” Idrije in Ane Blantič v isto naslovljenem Nevidnem mestu, se je pogumno spopadel s pisanjem v pristnem idrijskem, “knapovskem” dialektu.
Rafael Terpin ni bil edini, ki je s svojim popotnim dnevnikom popeljal na sonček, v okoliške govce. Večina pa je ostala v idrijskih becirkih (mestnih predelih), pri njihovih ljudeh, knapih, furmanih, klekjaricah, ob Idrijci, pod Hlevišami, ali vsaj na srečanjih z njimi. Pri nonah, ki so tod kakopak tudi že pisale pesmi (Ivanka Gantar).
Tenkočutno so si umili dušo (Dušo bom umila, pesem Dragice Gruden) v čustvenih spominih na njim ljube ljudi in dogodke. Vsi skupaj so povedali veliko lepega (Rada bi ti rekla nekaj lepega - Martina Šelhaus) in Pod plaščem (Andrejka Jereb) ohranili nekaj skrivnostnega.
Zato da bi bralci sami prebirali zbornik in našli pomlad, ki se po Pogreznjenih stoletjih (Ana Balantič) vrača v spodkopano Idrijo. Ker si Idrija in rudnik, kot je v uvodniku zapisal Marko Cigale, likvidacijski upravitelj Rudnika, to zaslužita. Glavni urednik Matej Cigale je zato imena vseh avtorjev “odel” v fotografije Janija Peternelja z živosrebrnimi kapljicami, zbornik pa opremil s starimi fotografijami in risbami rudniških naprav, objektov in Idrije ter obrazložitvami iz muzejskega zbornika Idrijska obzorja.
SAŠA DRAGOŠ