Skozi dušo in roke v mozaik in nazaj

Boštjan Žvanut (1975), elektroinženir in doktor informatike, zaposlen na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem, je kot naravoslovec s svojo prvo razstavo mozaikov v koprski Pretorski palači marsikoga presenetil. Njegovi Mozaiki z namenom, ki so tamkaj na ogled še ta teden, pa skušajo ob vizualnih užitkih nuditi še razmislek, zato so opremljeni s sporočili.

KOPER>Boštjan Žvanut je bil dolgo predvsem naravoslovec: “Da mi je tudi druga plat potrebna, sem odkril že na srednji šoli, v pevskem zboru. A pravi krik desne hemisfere sem zaslišal leta 2004, ko sem prvič začutil potrebo po ustvarjanju mozaikov. Spodbudila jo je želja po novem pohištvu, iz česar so se razvili vse bolj zahtevni in zabavni izdelki.”

V smehu pove, da je pravzaprav za vse kriv njegov prijatelj Aleš Bržan (na razstavi ga je upodobil z mozaikom iz starih jugoslovanskih kovancev), saj ga je leta 2003 prepričal, da sta skupaj obiskala Barcelono, kjer se je v Gaudíjevem parku Güell navdušil nad keramičnimi mozaiki.

Začel je s knjigo in z rezalko za ploščice, ki so se ji kasneje pridružile še klešče. Vaja dela mojstra, pravi: “Zase si ne bi upal trditi, da sem mojster, sem pa resnično užival v vaji in odkrivanju, kako so nastajale oblike, ki so s časoma od konkretnih postajale vse bolj abstraktne, ustvarjalno zahtevnejše stvaritve. Šele leta 2010 sem šel prvič na delavnico k akademski kiparki Galini Malahovi. V Postojni ima čudovito galerijo, katere obisk toplo priporočam, jaz pa sem se udeležil njenih delavnic na koprski kovinarski šoli. Lani sem šel še na štiridnevni tečaj v Spilimbergo, kjer nas je poučevala umetnica Paola Gortan. Pri njej sem se prvič srečal s kamnom in kladivcem.” V tistem obdobju je ustvarjal mozaik, poimenovan Notranja resnica, ob katerem je na razstavi zapisal, da notranja resnica “pogosto nima nič opraviti s tem, kako nas ostali ljudje dojemajo.” H končni odločitvi razstaviti svoje delo so poleg dognanja, da je napočil čas za razkritje nekakšne “notranje resnice”, pomembno prispevali prijatelji, ki so ga k temu že dlje časa nagovarjali, in pozitivno mnenje italijanske mentorice Gortanove o njegovih mozaikih.

“Veliko časa preživim za računalnikom, v knjigah, a pridejo trenutki, ko duša potrebuje še kaj drugega ... Rad prebiram duhovno literaturo, všeč mi je, denimo, Antony de Mello. Rad obiščem beneški bienale sodobne umetnosti, kjer dobim kako zamisel za mozaike. Pri knjigah posegam po različni duhovni literaturi, ki ni vezana na določeno vero. To me zanima; ne gre za to, da bi bil veren. Priznam pa, da si grem, ko mi zmanjka zamisli, večkrat pogledat mozaike patra Rupnika v cerkev na Markovec, ki so res nekaj izjemnega,” pripoveduje Žvanut,ki pravi, da gre veliko prebranega skozi njegove misli v roke in z njimi v izdelke.

Mozaiki, ki nastajali od leta 2005 do 2011, in so po večini iz keramike, nosijo tudi svojo zgodbo oziroma sporočila. Ta med drugim avtor najde tudi v naravi. Eden takih, na prvi pogled precej abstraktnih, je mozaik, poimenovan Morje, ki se umirja. Avtor “v viharnih trenutkih” v želji po sprostitvi vizualizira morje, ki se po nevihti umirja. Navdih za mozaik je dobil pozimi 2008, ko se je po daljšem deževnem obdobju razjasnilo: “Pogled se je razprostiral do Alp. Nevihta se je razblinila v modrino in čistost.”

Razstava bo v Pretorski palači na ogled do konca tedna od 9h do 17h, mozaiki pa so predstavljeni tudi na Žvanutovi spletni strani www.mosaicsofintention.si. MPG

---