sreda, 15. februar 2012
Dušan Štrancar iz Hrušice je najprej poskusil z enostavnim orodjem, z bolj natančnim orodjem pa so njegove maske postale vse bolj dodelane
Foto: HELENA RACE
Danilo Ivančič iz Podgrada izdeluje maske, pa tudi palice in klešče
Foto:
Ena od spretnih žensk iz Podgrada, ki izdelujejo rože škoromatom, je Liljana Stipančič
Foto: HELENA RACE
Mitja Ivančič s kapo škoromatov iz Podgrada; zanje je značilen trikotnik na vrhu
Foto: HELENA RACE
Hrušiški škoromat s koničasto kapo
Foto: HELENA RACE
PODGRAD, HRUŠICA> Našemljenci, ki so jih pred 700 letih v zapisih imenovali “scaramatte” in “sgaravatte”, predstavljajo četnega stražarja. Obdržal se je kot osrednji lik škoromatov, v Hrušici imenovan škopiti, v Podgradu pa kliščar. Podobo v črnem plašču opasano z verigami, s sajastim obrazom, krznenim pokrivalom in velikimi lesenimi kleščami eni imenujejo po orodju (kliščar), drugi pa po obredu, za katerega naj bi klešče uporabljali, torej skopljenju.
Papir vzcveti v rožico
Čeprav je črni strašljivi lik osrednja figura škoromatov, so te maske še bolj prepoznavne po številnih barvitih likih z zvonci. Prav z njimi imajo pridne roke največ dela. Na vsaki kapi, povišani v lesenimi paličicami, je pritrjenih približno sto barvnih rož. “Krep papir zrežemo na trakove, nato pa malo nategnemo robove, spodvijemo, naberemo in zvijemo v cvet,” med spretnim pregibanjem živobarvnega papirja razloži Liljana Stipančič iz Podgrada. Zveni enostavno. Glede nato, kako hitro pod njenimi prsti nastane rožica, je tudi videti precej enostavno. A da rožice lepo zacvetijo, je treba veliko spretnosti in vztrajnosti. “Koliko časa potrebujem za izdelavo rožic, niti ne vem. Za izdelavo cele kape pa gre približno en teden. Kapo, povišano z lesenimi šibami, najprej oblečem v rdeče blago, ga ovijem z belo čipkasto zaveso, na to pa pritrdim rože, zadaj pa še dolge trakove,” našteje. Lani je v celoti izdelala tri kape.
Kako izdelati vrtnico, marjetico, nageljček, tulipanček in še kaj, so jo naučile starejše ženske iz vasi, ona pa je znanje že predala hčerki in vnukinji. Rože izdelujejo tudi v podgrajski osnovni šoli. Za vsakim lepim škoromatom mora namreč stati par spretnih rok. Običajno so to ženske roke, čeprav tudi nekateri možje znajo, kako zvijati papir, da v njem zacveti rožica, pripomni Mitja Ivančič, vodja skupine škoromatov iz Podgrada.
“Nekoč so bile rožice vseh barv, ne le modre, bele in rdeče. Te tri barve so začeli poudarjati med prvo in drugo svetovno vojno, s čimer so tudi nasprotovali fašizmu,” pove Stipančičeva. Še prej pa so menda koničasto kapo oblepili kar s pisanimi razglednicami, ki so jih fantom pošiljala dekleta, nekaj rož so pritrdili le na vrh klobuka. “Nekoč so verjetno izdelovali rože iz blaga, papirnate so v Podgradu začeli delati v začetku 19. stoletja, ko so v Trstu in na Reki odprli papirnico.”
Klešče morajo zrasti
Za lesene dele škoromatov pa skrbijo moške roke. Tudi te morajo biti dovolj spretne in morajo imeti rade les. Pisani škoromati z zvonci si v Podgradu sicer ne nadevajo lesenih obličij in si obraze namažejo s sajami, potrebujejo pa ukrivljene lesene palice, izrezljane z različnimi vzorci. Kako jih narediti, zelo dobro ve Danilo Ivančič iz Podgrada. “Sveže odsekan les je treba kuhati, nato ga zvijemo v kalupu in pustimo nekaj dni, da se posuši. Za to je najprimernejši les javorja ali jasna,” pove. Orodje kliščarja, velike lesene klešče, pa morajo zrasti v pravo obliko. “Sem strasten gobar, ko pa je malo gob, gledam drva,” se nasmehne Ivančič v odgovor na vprašanje, kje najde primeren les.
Še največ spretnosti in potrpljenja pa potrebuje za izdelavo obličij, ki si jih v podgrajskem sprevodu nadevajo zeleni liki, odeti v bršljan ali brin, beli fant in še nekateri. “Vse se začne s čokom, lipovim deblom. Najprej ga na grobo obdelam, potem pa počasi nadaljujem z dletom. In tako celo zimo.” A če danes posekamo lipo, jutri še ne moremo začeti izdelovati maske. “Les mora biti suh, sicer razpoka. Stari ljudje so pravili, da se mora sušiti en centimeter na leto. Ker za masko potrebujemo od šest do devet centimetrov debel kos lesa, se bi moral torej sušiti od šest do devet let. A običajno vseeno ne čakamo tako dolgo in če malo poči, nekoliko pogoljufamo z lepili,” prizna Ivančič, ki je prvo masko izdelal pred več kot 25 leti. Te spretnosti ga ni nihče učil, zrasla je iz njegove ljubezni do lesa.
Z dvema dletoma do maske
Podobna ljubezen vodi tudi spretno roko Dušana Štrancarja iz Hrušice. Čeprav vsi tamkajšnji škoromati ne nosijo njegovih mask in so si jih nekateri izdelali sami, ima veliko dela. Hrušiški škoromati z zvonci - za razliko od podgrajskih - namreč vsi nosijo lesena obličja. Ko je pred približno 20 leti izdelal prvo masko, se je zgledoval po podobi starega hrušiškega škoromata, ki jo hranijo v Etnografskem muzeju v Ljubljani. In čeprav je z leti njegovo delo postajalo vse bolj prefinjeno, se trudi, da bi bile podobe mask čim bolj avtentične. “Zanimalo me je, ali je mogoče z enostavnim orodjem, ki ga ima vsakdo doma, izdelati obličje. Poskusil sem in mi je uspelo, od debla do maske, z le dvema ali tremi ravnimi dleti.”
Prve maske izpod njegovih rok so bile enostavnejše, z leti pa je ustvarjalnost in spretnost rasla. Prišle so izkušnje, pa tudi novo orodje. “Vleče te, hočeš nekaj več, preskušaš sam sebe, spreminjaš oblike ... Hkrati pa moram paziti, da ne zaidem v kič, saj to škoromatom ne paše,” je odločen Štrancar.
Dela za hrušiške škoromate, prostovoljno, ker mu je to všeč. Letos je tako izdelal že kakih sedem ali osem mask, lani deset. Poigraval se je z izrazi na obrazih, z obliko ust, gub okoli oči, konjsko žimo, ki jo je prilepil namesto obrvi, bradavic, zob in drugih podrobnosti.
Dokončno podobo maskam doda z naravnimi barvami, ki pa jih ni nikoli toliko, da bi prekrile naravni videz lesa. Material dobi iz okolice, iz posekanih lip po vasi. “Pred leti so podrli veliko lipo pri cerkvi, ki se je lepo posušila, zdaj pa so ostali le še trije kosi,” še pove Štrancar in se nasmehne, da na njegove roke in dleto že čaka nekaj obrazov škoromatov, ki jih mora zakriti.
HELENA RACE