“Meni ni nikoli dolgčas”

Vojka Pirih, po domače Vojka Maričnikova iz Trnova, ima, kot je dejala na obisku, dve veliki ljubezni: glasbo in slikarstvo. Poleg tega, da je že dve desetletji zunanja mentorica v Domu starejših občanov Ilirska Bistrica, kjer vodi pevski zbor in tudi prostovoljka v dekanijskem Karitasu.

ILIRSKA BISTRICA > Vojko Pirih poznajo mnogi ljudje, zanesljivo vsi stanovalci Doma starejših občanov in vsi ljubitelji zborovskega petja. Njene slike pa krasijo marsikateri dom na Bistriškem, saj je Vojka od mladih nog vneta ljubiteljska slikarka.

Čez celo steno - Snežnik

Obisk pri Maričnikovih, v nadstropju družinske hiše, odkriva Vojkino veliko ljubezen do slikarstva. Njeno stanovanje je namreč prava mala likovna galerija s fresko velikih dimenzij na steni dnevne sobe, na kateri je upodobljen Snežnik, s stenskimi poslikavami pa je okrasila tudi zunanje stene domačije. “Slikati sem začela že v otroških letih. Spomnim se, da sem barvala tudi domače mačke in jim pobarvala trepalnice. Sedaj pa je moj atelje kar dnevna soba,” se pošali v pogovoru, ko pojasni, da v zadnjih letih največ slika v akvarelni tehniki in akrilu. Njena najljubša motiva sta trnovska cerkev sv. Petra in Snežnik. Rada upodablja predvsem naravo, domačiji pri Bubcu, večkrat pa tudi tihožitja. Tuji pa ji niso niti portreti in sakralni motivi.

Prva razstava pred štirimi desetletji

Na listu papirja so izpisane Vojkine razstave. Spisek je zelo dolg, bodisi ko gre za samostojne, ali pa skupinske razstave v okviru bistriškega Likovnega društva Franceta Pavlovca. Že leta 1971 je imela prvo samostojno razstavo, do danes pa se jih je zvrstilo zares veliko. Večkrat je razstavljala tudi v Domu starejših občanov, nazadnje 2010, pa v knjižnici, v Sokolskem domu in tudi izven domačega kraja. Bila je udeleženka več slikarskih ex temporov. Kot pravi, slike rada podari prijateljem za rojstne dneve ali kakšne posebne svečane priložnosti. Na vprašanje, ali bi lahko preštela koliko likovnih del je prišlo spod njenih prstov, pa se je Vojka le zasmejala: “Joj, kdo bi to vedel. Na stotine. Za prvo samostojno razstavo sem si kupila 'kapot na puf' in ga potem z izkupičkom od prodanih slik plačala.”

Vse, kar je Vojka Pirih počela v slikarstvu, v glasbi in v življenju nasploh, je natančno dokumentirano v zajetnem fasciklu. V njem je najti zanimive stare fotografije, izrezke iz časopisov, priznanja, različne dokumente in še mnogo zanimivih podatkov o njenem delovanju. V ta krog ljubiteljske kulturne zavzetosti sodi tudi glasba, igranje harmonike in prepevanje v različnih pevskih zborih od povojnih let do danes, ko je članica Mešanega zbora bistriškega Društva upokojencev, ki se imenuje po glasbenem pedagogu in dirigentu Avgustu Šuligoju.

Več kot terapija

“Poleg slikarstva je glasba moja največja ljubezen. To mi pomeni vse, to me rešuje v najtežjih trenutkih. Meni ni nikoli dolgčas.” Tam davnega leta 1948, morebiti celo 1946, pravi Vojka, je začela peti v cerkvenem zboru v župniji sv. Petra. Potem se je vključila tudi v prosvetni zbor pod vodstvom profesorice Marije Kirn. V enem in drugem zboru je sodelovala naslednja leta, pred tridesetimi pa je bila med prvimi pevkami tedaj ustanovljenega cerkvenega Mešanega zbora Zvon, ki ga je vodila njena hči Nives.

”Od Zvona sem se poslovila pred leti, ker ne zmorem več napornega tempa in zahtevnih vaj. Še vedno pa z veseljem prepevam pri upokojencih,” pove in na vprašanje, koliko zborovodji je že zamenjala, jih našteje več kot deset v vseh zborih, kjer je sodelovala.

Od leta 1991, ko so odprli Dom starejših občanov, pa je Vojka tudi neke vrste dirigentka, čeprav ne stoji pred pevci, ampak vodi zbor stanovalcev ob igranju harmonike. Za svoje mentorsko delovanje je ob 20. obletnici Doma kot prva zunanja sodelavka prejela priznanje. “Po moževi smrti so me iz doma vprašali, če bom prišla s harmoniko k zboru in sem se odzvala z veseljem, saj sem tako lažje prebrodila težave. To je bila zame več kot terapija.”

Vojka je svojim pevkam in pevcem, od katerih so mnogi že odšli s tega sveta, zvesta že 20 let. Z njimi nastopa na domskih prireditvah, na gostovanjih in srečanjih gerontoloških ustanov Slovenije: “V domu sem spoznala veliko ljudi in mnogi med njimi so prebrodili hujše težave kot jaz in to me je držalo pokonci.”

TOMO ŠAJN

---