Ko lutke absurda oživijo

Mladinska gledališka skupina Mak, ki je aktivna znotraj Kulturnega društva Svoboda Deskle, se je po štirih sezonah avtorskih projektov odločila za “pravi tekst” in z režiserjem Blažem Valičem izbrala Plešasto pevko francoskega dramatika Eugena Ionesca. Po decembrski premieri na domačem odru v Desklah s predstavo in njeno absurdno, a aktualno vsebino navdušujejo na goriških odrih.

NOVA GORICA > Zasedba devetih mladih igralcev, starih od 15 do 22 let, ki je lani prejela vizionarja za uigranost igralskega ansambla v predstavi Pojma nimam, suvereno nadaljuje svoje poslanstvo. Tokrat občinstvu dokazujejo, da jim je žanr drame absurda pisan na kožo.

Prepričal jih je absurd

“Hoteli smo se spopasti z nekim konkretnim tekstom, hkrati pa smo se morali prilagoditi številu nastopajočih,” je o izbiri prestave za to sezono povedal režiser Blaž Valič, sicer član igralskega ansambla Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. “Zgodba v Plešasti pevki je danes še kako aktualna, tudi mi smo jo postavili med zdajšnje ljudi z mobiteli in drugimi sodobnimi napravami. Za didaskalije so zadolžene punce iz salona, ki med predstavo igralcem urejajo frizuro in jih ličijo.”

Avtorja Eugena Ionesca in njegovega najbolj znanega dela igralci prej niso poznali, a jim je dramaturginja Ana Kuntarič pojasnila ozadje nastanka Plešaste pevke, žanr in vsebino, da jim je bilo razumevanje lažje. “Prepričal nas je ravno absurd,” prizna Nejc Laščak, ki upodablja gospoda Smitha, in v smehu dodaja: “Vse skupaj je presenetljivo dobro izpadlo.”

Z bralnimi vajami so začeli že junija lani, individualno nadaljevali med poletjem, septembra pa so predstavo začeli postavljati na oder. “Blaž nam je pomagal pri gradnji likov, ob koncih tedna pa smo imeli kar dolge večurne vaje,” razloži Katarina Jerončič, “temperamentna” gospa Smith.

Kaj smo ljudje?

“Po zelo uspešni izvedbi Plešaste pevke tedaj še Primorskega dramskega gledališča se nismo zgledovali, saj smo bili takrat, ko so jo igrali, še premladi,” so v en glas dejali mladi igralci. “Z dramaturginjo sva seveda posegla v tekst, ki je občutno predolg. Črte sva potegnila tako, da potek vsebine ne moti gledalce oziroma se sploh ne zavejo, da je besedilo krajše od originala,” pripoveduje režiser. “Nad končnim rezultatom mlade ekipe sem navdušen, predvsem pa me veseli, da smo uspeli prikazati, kako 'lutke oživijo' in pri občinstvu morda dosegli, da se večkrat vprašajo, kaj v resnici smo ljudje.”

Absurdnost in situacijska komika sta sodelujoče v predstavi postavila na višjo raven in jim posledično odrsko umetnost prikazala v povsem drugi luči.

“Zadnji prizor, v katerem ni nikakršne povezave med našimi replikami, je še posebej težak,” za konec pove Julija Ipavec, ki igra gospo Martin. To je tudi najbolj komičen del predstave, v katerem gledalci skušajo iskati smisel, a jih očitno prav “nesmisel” privede do navdušenja, ki ga izražajo s salvami smeha. Za dodatno komičnost pa poskrbi tudi dodelana obrazna mimika igralcev in njihovo gibanje na odru.

ANA CUKIJATI

---