sreda, 1. februar 2012
Ignacij Ota je zapustil obsežno in bogato zapuščino
Foto: MAJA PERTIČ GOMBAČ
Boris Pangerc, Rossana Paliaga in Danilo Japelj so v Kopru predstavili knjigo Ignacij Ota - življenje darovano glasbi
Foto: MAJA PERTIČ GOMBAČ
Damjana Ota
Foto: MAJA PERTIČ GOMBAČ
KOPER> Obsežna knjižna izdaja koprske založbe Fontana o znamenitem zborovodji in skladatelju iz Doline pri Trstu je delo slavista in pesnika Borisa Pangerca. V njej je s pomočjo glasbenikove hčerke Damijane Ote in bogate zapuščine ujel del širokega duha tega pionirja ljubiteljskega zborovskega petja med Slovenci v Italiji.
Ime Ignacij Ota v marsikom vzbudi asociacijo na njegove znane priredbe ljudskih napevov, med katerimi ima prav posebno mesto Temna noč - to je na koprski predstavitvi zapel MoPZ Jagodje-Dobrava pod vodstvom Mirjane Bonin, a predani zborovodja in aktivni kulturni delavec je kar 84 skladb napisal tudi sam. Prvo, Ribičevo jutranjo pesem na besedilo Antona Aškerca, že leta 1949, pri osemnajstih letih, kar 11 pa jih je nastalo na besedila pesnika in sokrajana Borisa Pangerca. Zato ne preseneča, da je slednji začutil posebno poslanstvo napisati knjigo o zamejskem kulturniku, ki je, tako kot se glasi podnaslov, življenje daroval glasbi.
Med najzanimivejšimi zapisi sta nedvomno tudi pismi, ki jih je Ignacij Ota naslovil na pevce zbora Valentin Vodnik, saj se je tudi sam moral spopadati z znano zborovsko boleznijo, ki se ji reče neudeležba pevcev na vajah. “Da se ne prihaja k pevski vaji, je že ne vem koliko vzrokov, slabo vreme, dež, mraz, vročina pred prazniki (če je sobota praznik, v petek ni vaje), teden po nastopu (kot če smo v nedeljo nastopili, samo vsi tako trudni, da v torek ni vaje), sedaj pred postavljanjem mlaja in po mlaju itd. itd.,” je zapisal in od pevcev zahteval vestnost.
Posluh za ljubiteljsko kulturo
Na koprskem večeru je Otovo življenjsko pot strnila Rossana Paliaga, tudi sama pevka in zborovodkinja ter kritična poslušalka zborovskega petja, ki kulturnika ni osebno poznala, a kot pravi, je njegov duh v zamejstvu vseprisoten. Navkljub diplomi iz kontrabasa je Ota pri Glasbeni matici dobil službo profesorja klavirja in harmonike. Soustanovitelj akademskega zbora Vinko Vodopivec in eden od soustanoviteljev Primorske poje, je vodil več zborov, med njimi domači moški pevski zbor Valentina Vodnika, moški zbor Kontovel-Prosek in pozneje zbor Vasilij Mirk, k razvoju zborovskega petja pa je veliko prispeval zlasti kot referent za zborovsko dejavnost pri Slovenski prosvetni zvezi, ki je leta 1970 zagnala Primorsko poje in kjer je Ota ustanovil zborovodsko šolo.
“Ota ni samo naš, zamejski zborovodja in glasbenik, saj je tudi sam gledal širše. Predvsem pa si je vedno prizadeval za boljše in boljše petje pevskih zborov,” je poudarila Paliaga. “Bil je človek sodelovanja. Vedno je skušal ustvarjati sinergijo z italijanskimi zbori, saj si je prizadeval za stike z italijanskim okoljem v časih, ko to ni bilo tako samoumevno.”
Vse prej kot suhoparna pripoved
Knjigo poleg biografije sestavljajo še pričevanja prijateljev in glasbenih kolegov, kot so Anton Nanut, Mirko Slosar, Ivan Tavčar in drugi, strokovna analiza Otovega glasbenega ustvarjanja Katje Kralj in bibliografija, za katero je poskrbela hčerka Damjana Ota. Pesnik in glasbenikov dober znanec Boris Pangerc, ki je napisal najobsežnejši del o glasbenikovem življenju, ni želel ustvariti suhoparne pripovedi, zato se je poslužil izjemno pestrega dokumentarnega gradiva, ki ga je uredila hči. “Ota je bil izjemno vesten človek. Spravil je vsak papirček, zapis, zato se je o njem ohranilo praktično vse. Večina pa je celo opremljena z datumom,” je pojasnil avtor biografije, ki je zato prepolna zanimivih utrinkov. Med njimi so tudi kopije iz njegovih rokovnikov, ki pričajo, tako Pangerc, kako je bil “razpet na tisoč koncev”. Tako lahko bralec zasledi zapis, da je zjutraj obiral oljke, zvečer pa zastopal prosvetno zvezo ali da so “zjutraj orali za krompir”, zvečer pa je “prisostvoval koncertu MePZ Primorsko in ob 10-letnici ustanovitve podeljeval Gallusove značke”, na isti strani pa še: “Krstna izvedba moje skladbe. Všeč so mi jasne in mrzle noči.” Kot pravi Pangerc, se ravni v njegovem življenju neprestano prepletajo: “Zjutraj je bil kmet, popoldan profesor na glasbeni matici, zvečer pa je zastopal kulturo na pomembnih prireditvah.”
Čeprav bi pričakovali, da bo knjiga zlahka našla založnika v zamejstvu, pa je Pangerc v slogu “nemo propheta” založnika našel šele, ko se je oglasil pri prijatelju in uredniku Fontane Danilu Japlju. Ta je avtorju, podkrepljen s prepričanjem, da si osebnost Ignacija Ote ob 10. obletnici smrti še kako zasluži tovrstni poklon, nemudoma priskočil na pomoč.
MAJA PERTIČ GOMBAČ