Država ne spodbuja nadarjenih

Mnogo otroških gledaliških skupin na Primorskem, kljub neprijazni politiki ministrstva za šolstvo, vztraja v ustvarjalnem delu. Pripravili so 30 novih predstav, od tega enajst na severnem Primorskem. Mlade v gledališke skupine pritegnejo privlačne in izzivalne teme in želja po druženju. Toda, ko se privadijo odru, nanj ne smejo več.

TOLMIN > “Zgolj 20 plačanih šolskih ur za gledališko predstavo v okviru izbirnih vsebin je premalo. V profesionalnem gledališču se na premiero pripravljamo od 200 do 300 ur,” je neprijazne razmere za delo otroških gledaliških skupin in njihovih mentorjev na osnovnih šolah predstavila Nevenka Vrančič, strokovna spremljevalka in selektorica letošnjih območnih srečanj otroških gledaliških skupin, vrsto let članica gledališkega ansambla v SNG Nova Gorica.

Ogledali si je vseh 30 predstav, ki so jih pripravili na Primorskem, od tega so jih enajst naštudirali učenci na severnem Primorskem.

Radi imajo pravljice

Pred dnevi so se v Tolminu v skolpu severnoprimorskega srečanja, ki ga je organizirala tolminska izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti, predstavile tri izbrane skupine. Poleg Gledališča na vrvici iz Nove Gorice, ki deluje v prijaznejših okoliščinah pod okriljem profesionalnega gledališča, so sodelovali še gledališki klub iz OŠ Bovec in gledališki krožek iz OŠ Šempas.

Bovčani so pod mentorskim vodstvom Slavice Della Bianca naštudirali simpatično igrico Hop v pravljico, ki je namenjena predvsem mlajšim učencem in varovancem vrtcev. Gre za mešanico pravljic, predstava pa je privlačna tudi zato, ker mladi igralci komunicirajo z gledalci.

Gostje iz Šempasa so se z mentorico Zarjo Honn Marc zagrizli v zahtevnejšo temo. Predstava Aut! pripoveduje o mladem košarkarju Matjažu, ki razmišlja celo o karieri v tujini. Potem pa zboli za mišično atrofijo in svet se mu sesuje. Zapre se vase, sčasoma pa najde nov smisel v poeziji. Tudirežiser Emil Aberšek se je s skupino Gledališče na vrvici in predstavo Alenčica in princ podal v pravljično temo.

Ni časa za piljenje

Ob zaključku srečanja so mentorji ugotavljali, da so skupaj z učenci lahko zadovoljni, če v 20 urah obvladajo vsaj besedilo, za kaj več namreč zmanjka časa. Vrančičeva meni, da v teh razmerah otroške skupine in mentorji potrebujejo dodatno pomoč, kar bo tudi predlagala. Mentorji po šolah zadrego rešujejo tako, da delajo dodatno in to brezplačno. Slavica Della Bianca pravi: “Ko med učenci začutim močno zanimanje, jih ne morem pustiti na cedilu. Dodatno se dobivamo in ni mi škoda svojega prostega časa.” Opozarja, da sistem ni pravi: “Otroci višjih razredov se lahko samo eno leto prijavijo za gledališko izbirno vsebino. Ko se ravno privadijo, ne smejo več zraven. Sistem preprosto ne dovoli, da bi v okviru osnovne šole nadarjenega otroka gledališko negovali in razvijali. Ni prav, da je predmet enoletni.”

Kljub vsemu delajo

Kljub pomanjkanju denarja so v tolminski izpostavi JSKD našli energijo za organiziranje regijskega srečanja, ki so si ga ogledali učenci iz Tolmina, Mosta na Soči, Podbrda in Čepovana ter prvih letnikov tolminske gimnazije. Vodja izpostave Silva Seljak opaža, da v Posočju vsako leto vsaj dve skupini pripravita gledališke premiere. Meni, da so mentorji preveč prepuščeni samim sebi. Krožke oziroma klube negujejo na osnovnih šolah v Bovcu, Kobaridu in Podbrdu. Uspešnost je po njeni oceni odvisna tudi od tega, kako zagnana je celotna mentorska ekipa: pri pripravah predstav običajno sodelujejo tudi učiteljice likovnega pouka in glasbe.

NEVA BLAZETIČ

---